18. maj 2014

Manj je več. A kako?


S časovno dimenzijo imamo ljudje večinoma težave. Zavedamo se, da obstaja. Ker pa tako hitro in nepreklicno uhaja, ne vemo kakšna je in kakšen pomen ima.

Na primer, zmanjševanje onesnaževanja je danes popularna tema. Podjetja, ki se gredo zeleno politiko, dobivajo nagrade, podpore držav, subvencije velikih korporacij, ki načelno ne onesnažujejo. Za majhen prispevek A kaj je ta prispevek? Kdo ga je izmeril, kdo je primerjal s sosednjimi podjetji, morda smo streljaj čez državno mejo? Kdo je sploh postavil merila, kaj je res boljše? Je res velika zmaga, če neko porabo zmanjšaš za 5, prej pa si jo povečal za 100? Stotko včeraj z medijskim pompom, petko danes z medijskim pompom? Mar ni več vredno, da že od začetka ne naviješ na 100. Mar ni več naredil za okolje slehernik (tudi kot podjetje ali industrija ...), ki je že takoj na začetku uporabil 5, in se že v začetku prilagodil okolju - oziroma še bolje, dovolil naravi, da s svojimi vgrajenimi mehanizmi kompenzira človeve spremembe?
Mar ni tak slehernik ravnal bolje do narave - ne le zato, ker je takoj doumel geslo manj je več, ampak tudi zato, ker je v svojem poslu ves čas ravnal odgovorno in brez hudih nihanj, torej je razumel dimenzijo časa od vsega začetka ...

A tu je še razmišljanje na drugi ravni.
Ko je v imenu napredka bilo dovoljeno več in več, ne glede na posledice in brez misli na okolje ali naravo, je ekonomija v tem našla svoje mesto. S povečevanjem se je dalo zalužiti.
Danes, ko je v imenu napredka moderno manj in manj, z navideznim razlogom varovanja okolja, je ekonomija spet našla svoje mesto. Z zmanjševanjem  se da zaslužiti.


Nikakor ne podpiram skrajnežev, ki hočejo zavarovati vse, kar malo diši po naravi. Nikakor se ne strinjam s tistimi, ki se obešajo na bagre ob letališčih ali napadajo naftne ploščadi. Nikakor se ne strinjam z ljudmi, k s tako imenovano državljansko nepokorščino hromijo industrijski, tehnološki in splošni razvoj. Žal je namreč tako, da se take okoljske igrice radi gredo tisti, ki so že presiti, ki so (ali pa njihovi predniki) velik del narave že uničili, morda namenoma ali pa nehote - to niti ni pomembno, pomembno je, da jim manjka časovna dimenzija, zgodovinska perspektiva lastne preteklosti.
Slehernik namreč ne pozna takih potez. In niti posebno skromen ni treba biti. Zadostuje, da vzameš (naravi) kar rabiš, samo da ne kopičiš in potem ne odmetavaš. Zadostuje okolje vključujoča umnost. Zadostuje manj, ki je več.

S časovno dimenzijo ne le, da imamo težave, ampak imamo težave zato, ker te težave zna nekdo s pridom izrabljati. Manj je več. A kako?

http://idejalist.blogspot.com/2014/04/tezave-s-tezavami.html