Jok in žalost; in še kaj

Jok je verjetno v življenju človeka eden najbolj pomembnih in celovitih povezovalcev razuma in čustev. Zdi se sicer, in psihologi se večinoma nagibljejo k taki razlagi, da gre za izključno čustven odziv na zunanje ali notranje dogodke. Vendar je prav mogoče, da si tako razlagamo le od renesanse sem, odkar človeka tako grobo prepolavljamo v dvojice telo-duh, razum-čustva, dobro-zlo, in vse podobno, iz katerega izhajajo tudi današnji družbeni odnosi. Jok je namreč zelo telesno dejanje, zelo fiziološko. Tudi živali žalujejo, poskusite divjim osam podreti osir z zalego ličink. Če boste opazovali dogodke, in boste primerno skriti, se ne boste mogli znebiti občutka, da gre za hudo, res hudo žalovanje. Posamezne živali stresajo z glavo, utripajo s tipalkami in ostalimi okončinami, zadek se jim trese in podobno. Mehanicist, in za njim tudi kakšen samooklicani humanist, bo sicer v tem videl zgolj nagone, zgolj odziv, zgolj fiziologijo. Ja, natanko to verjetno drži: odziv je telesen. In morda prav soroden tistemu pri človeku.

V človekovo notranjost je kot celovito sredstvo vgrajen sistem joka in žalovanja, ki ga bistveno premalo uporabljamo. Sedanji svet nas je tako razdvojil, da po eni strani ne upamo jokati in smo v prikritje razvili mimiko joka brez joka in solz. Ali pa si nadenemo temna očala. Po drugi strani jok izrabljamo kot sredstvo za izsiljevanje, kot cmeravost, kot nekaj, kar odraslim ali družbi v zreli dobi nikakor ne pritiče. In celo cmeravost zavijemo v neko nemimično srditost obraznih mišic.

Jok je orodje, ki v notranjosti človeka čaka, in ki ga lahko uporabimo, ali pa izrabimo - večinoma zgolj sebi v korist ali škodo. Če ga uporabimo za žalovanje, se zdi, da je to življenjsko, da je zdravilno, da se fiziologija telesa nekako uravnoteži, da se, če tako razumete svet, uravnotežita telo in duša, čustva in razum, in, če doumevate svet kot odnose, da se uravnotežijo odnosi med odnosi. Ja, odnosi med odnosi.

Jok in žalovanje sta v večini civilizacij postala tudi družbeno orodje. Večina kultur mrtve svojce objokuje. Seveda obstajajo skrajnosti, od brezbrižnosti do popolnega kolapsa. Seveda obstajajo razni miselni sistemi prehoda v neko neznano veselje, prehoda v drugo življenje, ampak redko, res redkokdo to umeva tako, da bi se ob tako pomembni življenjski prelomnici, kot je smrt, vsaj ne vprašal kakšnega od ključnih življenjskih vprašanj: kdo, od kod in kam greš, človek. Ob tem so se razvila razna verovanja in še naprej, organizirane religije. Je pa nesreča mnogih ta, da namesto, da bi jok uporabile kot orodje za uravnoteženje človeka in družbe, uporabljajo juvenilni fenomen cmeravosti, in notranje razpoloženje obrnejo v drug, zunanji cilj, v cilj, kateremu jok ni namenjen preprosto zato, ker notranja fiziologija človeškega živčnega sitema na ta način navzven ni mogoča. Tako se vse pokvari, jok ni več jok, vera ni več vera, še religija ni več tisto, za kar se ima.

Se pa notranja fiziologija (in psihologija) vedno lahko prenašata v odnose navzven, vednar nikakor po družbeno organiziranem sistemu, ampak vedno spontano. Začenši s svojci, kadar govorimo npr. o smrti. Sistem oz. družba mora le omogočiti ustrezne okoliščine. Žal potrošništvo skrajšuje dobo žalovanja za svojci, mrtva telesa zapira v neokusno majhne in vse pogosteje grobo navzven oglate t.i. poslovilne veže, zgublja se presunljivo arhaično veselje-v-žalosti preostanka prebedenih noči ob odprti trugi, slovo je uniformirano. Celo hujše, prihaja do absurda strostnikov, ki zaradi uspešnosti družbe in njene medicine lahko živijo, redko pa se sprašujemo o kakovosti življenja mnogih od njih. In tako se zdi, da nekateir ljudje za družbo umrejo prej, preden dejansko umre njihovo telo.

Uravnoteženje je pomembno po vsakem odklonu, namernem ali nenamernem. Za človeka, za bližnje, za vso družbo. Ja, jok kot sredstvo za uravnoteženje, je zdravilo tudi za družbo. Tu ne gre za kakšno skupinsko agonijo ali ukazano proceduro - ne, to bi biko kontraproduktivno. Le jok posameznikov namreč govori o zreli iskrenosti, in le povezano moj in tvoj in njegov jok se združijo v očiščevanje. Jok mora vsak ponovno odkriti v sebi in ga vgraditi v odnos do bližnjih ali manj bližnjih. Družba ali narod morajo skozi vse nas posameznike preboleti težave, izjokati neravnotežje, ki ga pove telo samo. Žalosti, če jo narekujejo telesni procesi, se je potrebno odpreti, in zjokati se moramo vsi, žalostni, žalujoči, in ožaloščeni.

Veliko besed o joku. A prav enako je z veseljem.


Veselje je verjetno v življenju človeka eno najbolj pomembnih in celovitih povezovalcev razuma in čustev. Zdi se sicer, in psihologi se večinoma nagibljejo k taki razlagi, da gre za izključno čustven odziv na zunanje ali notranje dogodke. Vendar je prav mogoče, da si tako razlagamo le od renesanse sem, odkar človeka tako grobo prepolavljamo v dvojice telo-duh, razum-čustva, dobro-zlo, in vse podobno, iz katerega izhajajo tudi današnji družbeni odnosi. Veselje je namreč zelo telesno dejanje, zelo fiziološko. Tudi živali se veselijo, poskusite divjim osam nastaviti tekoče sladilo. Če boste opazovali dogodke, in boste primerno skriti, se ne boste mogli znebiti občutka, da gre za veliko, res veliko veselje. Posamezne živali stresajo z glavo, utripajo s tipalkami in ostalimi okončinami, zadek se jim trese in podobno. Mehanicist, in za njim tudi kakšen samooklicani humanist, bo sicer v tem videl zgolj nagone, zgolj odziv, zgolj fiziologijo. Ja, natanko to verjetno drži: odziv je telesen. In morda prav soroden tistemu pri človeku.

V človekovo notranjost je kot celovito sredstvo vgrajen sistem smeha in veselja, ki ga bistveno premalo uporabljamo. Sedanji svet nas je tako razdvojil, da po eni strani se ne upamo veseliti in smo v prikritje razvili mimiko smejanja, celo krohota, a brez nasmeha in žara. Ali pa si nadenemo temna očala. Po drugi strani veselje izrabljamo kot sredstvo za izsiljevanje, kot veseljačenje, kot nekaj, kar odraslim ali družbi v zreli dobi nikakor ne pritiče. In celo ob veseljačenju se zavijemo v nek nemimični nasmešek obraznih mišic.

Smeh je orodje, ki v notranjosti človeka čaka, in ki ga lahko uporabimo, ali pa izrabimo - večinoma zgolj sebi v korist ali škodo. Če ga uporabimo za veselje, se zdi, da je to življenjsko, da je zdravilno, da se fiziologija telesa nekako uravnoteži, da se, če tako razumete svet, uravnotežita telo in duša, čustva in razum, in, če doumevate svet kot odnose, da se uravnotežijo odnosi med odnosi. Ja, odnosi med odnosi.

Smeh in veselje sta v večini civilizacij postala tudi družbeno orodje. Večina kultur se svojcev veseli. Seveda obstajajo skrajnosti, od brezbrižnosti do obremenjujoče povezanosti. Seveda obstajajo razni miselni sistemi prehoda v neko neznano veselje, prehoda v drugo življenje, ampak redko, res redkokdo to umeva tako, da bi se ob kakšni pomembni življenjski prelomnici, kot je na primer rojstvo, vsaj ne vprašal kakšnega od ključnih življenjskih vprašanj: kdo, od kod in kam greš, človek. Ob tem so se razvila razna verovanja in še naprej, organizirane religije. Je pa nesreča mnogih ta, da namesto, da bi veselje uporabili kot orodje za uravnoteženje človeka in družbe, izporabljajo po-pubertetniški fenomen nasmihanja, in notranje razpoloženje obrnejo v drug, zunanji cilj, v cilj, kateremu smeh ni namenjen preprosto zato, ker notranja fiziologija človeškega živčnega sitema na ta način navzven ni mogoča. Tako se vse pokvari, veselje ni več veselje, vera ni več vera, še religija ni več tisto, za kar se ima.

Se pa notranja fiziologija (in psihologija) vedno lahko prenašata v odnose navzven, vendar nikakor po družbeno organiziranem sistemu, ampak vedno spontano. Začenši s svojci, kadar govorimo npr. o rojstvu. Sistem oz. družba mora le omogočiti ustrezne okoliščine. Žal potrošništvo skrajšuje dobo veselja, družbeni tempo otroke že v rani mladosti postavi za prevladujoči čas v skupino vrstnikov, in razvoj človeka kot celovitega posameznika se morda ustavi v statistiki sicer solidno urejenih, a morda nekoliko preoglatih vrtcih.
Zgublja se presunljivo arhaično žalostno-veselo druženje v krogu najbližjih, medgeneracijski odnosi postanejo po šolsko uniformirani. Celo huje, prihaja do absurda mladostnikov, ki zaradi uspešnosti družbe in njene tehnologije mnoge pridobitve uživajo bistveno prej, preden so jim notranje dorasli, redko pa se sprašujemo o kakovosti življenja mnogih od njih. In tako se zdi, da nekateri mladi ljudje za družbo dozorijo prej, preden dejansko dozori njihov organizem.

Uravnoteženje je pomembno po vsakem odklonu, namernem ali nenamernem. Za človeka, za bližnje, za vso družbo. Ja, smeh kot sredstvo za uravnoteženje, je zdravilo tudi za družbo. Tu ne gre za kakšno skupinsko agonijo ali ukazano proceduro - ne, to bi bilo kontraproduktivno. Le vesel smeh posameznikov namreč govori o zreli iskrenosti, in le povezano moj-in-tvoj-in-njegov-smeh se združijo v očiščevanje. Smeh mora vsak ponovno odkriti v sebi in ga vgraditi v odnos do bližnjih ali manj bližnjih. Družba ali narod morajo skozi vse nas posameznike preboleti morebitne težave, izsmejati neravnotežje, ki ga pove telo samo. Veselju, če ga narekujejo telesni procesi, se je potrebno odpreti ...