Vedno mi je hudo, kadar opazim, da se kdo ne more ali ne zmore ali ne upa ali ne uspe uresničevati v svojem lastnem poklicu, v svoji lastni poklicanosti. Saj ne rečem, da ni uspešen, tudi ne, da ne bi naredil kaj dobrega za družbo. Ampak tako se zdi, če človek poglobljeno pogleda, kako ga tako stanje mori, kako mu jemlje energijo in moč, in kako skuša nekako zakriti pred sabo in svetom, da vendarle gre, da vendarle sprejema, da se ne more uresničevati tako, kot čuti, da je poklican.
Na drugi strani mi je še bolj hudo, ko opazujem ljudi, ki se silijo k določeni dejavnosti, določeni uspešnosti, določenem trofejnemm življenju, določeni drugačnosti od drugih, "boljšosti". Redko so uspešni, tudi redko naredijo kaj dobrega za družbo. Če človek podrobno pogleda se zdi, da gre za neko beganje z namernim uhajanjem svojemu jedrnemu poklicu, svoji notranji poklicanosti, svojim talentom, ki jih tak človek gotovo ima. In ta skorajda brezumni trud porabi vso energijo za reči, ki v svetu niso in ne bodo nikoli veliko pomenile, če sploh.
V svetu se zdi, da je vedno več enih in drugih. Vedno več je tistih, ki so pozitivno ali v negativno levičarji, čeprav so desničarji.
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/talenti-niso-smrtno-nevarni.html
*****
Saj poznate ključni problem ljudi, ki desnosmerno besedilo pišejo z levo roko?
Vedno si pokrivajo tisto, kar napišejo, in v bistvu ne morejo videti napak, ki bi jih prav zlahka popravili. Otroci na primer, dokler se ne naučijo vsaj skrivenčeno pisati od zgoraj ali od spodaj, ne popravljajo manjkajočih kljukic na šumnikih, ne pišejo vejic .... Ne vidijo tudi smisla stavka, ki so ga napisali, ker ne vidijo celote. Dobesedno pred seboj vidijo samo belino nad prazno črto, za seboj pa le svojo lastno roko. Resničnim levičarjem bi pravzaprav morali dovoliti zrcalno pisanje.