Načelno je tako, da je modeliranje v prihodnost zanesljivo,
če je standardizirano in veljajo natančni – in običajno vnaprej – določenimi pogoji.
Takšne razmere v naravi izjemno težko ugotovimo, še manj zagotovimo. Čeprav
morda na videz enako eksaktni, se torej bistveno razlikujejo rezultati, ki so dejstvo, in modelirani rezultati, ki so –
v filozofskem jeziku – najstvo. Torej, poenostavljeno, "naj bi bilo" tako.
Večina današnjih znanstvenih ugotovitev, povezanih z
biodiverziteto ali človekovih vplivov nanjo, so najstva. Po eni plati imamo
najstva po vsebini. Na primer, znanost dejansko ne ve, koliko vrst organizmov
je na Zemlji, a vseeno govori o odstotkih izumiranja. Znanost tudi ni enotna
pri definiciji vrste, zato še posebej pri manjših organizmih, praktično
dosledno pa pri mikroorganizmih, vrst niti ne ločujemo. Problematično je
časovno sosledje vrst, načini določitve sorodstva ali nesorodstva, križanci,
večspolnost, nastajanje novih vrst, in še mnogo drugega. Bolj najstva bi lahko
poimenovali tudi mnoge pojave tistega dela narave, ki ga imenujemo neživi, na
primer že pri vsakodnevnem vremenu, hidroloških ali geoloških spremembah in
podobno. Po drugi strani imamo najstva po času: za prihodnost napovedujemo
dogodke, ki jim z izbrano statistično zanesljivostjo lahko dajemo določeno
težo.
Zdi se, da bistveno premalo
vemo, da bi lahko naredili zanesljive zaključke. A čeprav je znanost šibka, to
ne pomeni, da ne more služiti utemeljevanju. Pomembno je le, da se ob obravnavi
tako zapletenih in v smislu današnje znanosti tako interdisciplinarnih zadev,
sistemskih problemov in pomanjklivosti metodologije zavedamo.