V družbi poznamo različne tipe preseljevanj. Morda so v zadnjem času najbolj pogoste dnevne, torej vožnja na delo ali v šolo v nekaj deset kilometrov oddaljene kraje. Če gledamo evropske procese časovno bolj široko, bomo opazili zanimiv tip migracije, ki je pravzaprav dosledno dvojen. Gre za to, da so se ljudje s podeželja najprej preselili v mesta, potem pa hitro, že v isti, ali najkasneje v naslednji generaciji v (sedanja) predmestja. Prva selitev je bila selitev v razna blokovska naselja, kmalu za tem pa so si toliko ekonomsko opomogli, da so si lahko v bližnjem naselju tistega mesta (prej naselju zunaj mesta) kupili hišo, dejansko zasedli obmestno podeželje.
Morda bi tudi statistika to pokazala, vsekakor pa se zdi, da gre za povsem naravni pojav, ki ga matematika celo še ne obravnava na ustrezen način. Gre za zaporedje implozije in eksplozije, pri čemer se dodatno takoj po eksploziji v središču pojavi vakuum, praznina. So tudi posledice podobne kot pri eksplozivu? Zdi se, da so, in da se najbolj odražajo pri urbanizmu, ki takšnim pojavom ne sledi, in imamo potem prazne vasi in izpraznjena mestna središča, hkrati pa poselitev in znjo povezanimi zadevami v neposredi okolici nekdanjih mest. Opazne so najbrž tudi spremembe v družbenem obnašanju ljudi, sa je tretja rešitev, torej življenje na urbanem podeželju pravzaprav najbolj prestižno.
Dogaja pa se še nekaj, kar je povsem težjo opaziti. Namreč, iz vasi večinoma odhajajo tisti, ki se na vasi ne znajdejo, torej tisti, ki jim obdelovanje zemlje ne predstavlja nobene vrednote, dejansko od hiše tisti, ki na videz sicer hočejo nekaj več. A ker je tistih, ki bi bili sposobni biti nekaj več v družbi omejeno število, in z migracijami to število niti približno ne narašča, to pomeni, da se odseljujejo v mesta tudi ljudje, ki bi samo želeli biti nekaj več, a tega ne morejo. Tako se zgodi, da se z vasi odesljujejo slabi kmetje, slabi gospodarji, ali, če smo prizanesljivi, recimo tisti, ki so nekoliko slabši.
In ti "nekoliko slabši" pridejo s podeželja v mesto, kjer naletijo na enako razmerje sposobnih in nesposobnih. A ker je priseljenih večinoma v stoletjih več kot domorodnim meščanov, seveda zelo hitro prevladajo. Ker s podeželja ni prišel enak odstotek "bolj sposobnih" in "njam sposobnih", se v mestih razmerje močno poruši - sploh zato, ker je priseljenih - to pa štetja prebivalcev po Evropi zadnjega stoletja jasno kažejo - bistveno več, kot izvornih meščanov.
Povrh vsega tisti preseljeni v mesto še ves čas nekako paktirajo s svojim izvornim podeželjem, tudi s tistimi, ki so tam ostali, kar pomeni, da ne živijo polno v mestu in za mesto. Da ne živijo polno, ali se celo ne znajo prilagoditi načelom mestnega življenja, se vidi prav po pospešenem iskanju ponovne preselitve (eksplozije) v predmestno podeželje. ker potem generacije izvornih meščanov vse bolj ostarevajo, se mestn središča praznijo na oba načina.
Pri teh procesih, ki smo jih skušali nekoliko razkriti, pravzaprav pa bolj spodbuditi razmislek, se očitno rado zgodi, da slabši podeželan ne more postati dober meščan. Zato obstaja velika verjetnost, da mesta - ker enostavno nimajo zadosti kakovostnega kadrovskega potenciala - zavzamejo tuji migranti in tako spreminjajo kulturo na določenem območju (To je križni proces, druga vrsta migracij, ki se tu prekriža z opisano). Ker se uradna kultura zapisuje in večinsko dogaja v mestih, to pomeni tudi spreminjanje zgodovine.
Podeželje pa, ne bodimo presenečeni, vendarle ostaja stalna, ker tam vedno ostanejo tisti, ki jim to kaj pomeni, kar hkrati pomeni, da z zemljo in svojim okoljem znajo delati, upravljati in živeti. In to je trajnostno gospodarjenje. Vzdržnostno pa je predvsem zato, ker tam zdržijo.