Vsi poznamo pravlico, ki je vse več kot zgodba. Tule je le skromen in premalo poveden povzetek. Starša, morala sta biti seveda kralj in kraljica, dolgo nista imela otrok, potem se iz njunega tpljenja rodi deklica, Trnuljčica. Povabita 12 sojenic, 13-te pa načrtno ne povabita. Ta vseeno sporoči, da se bo Trnuljčica ob zrelosti, takratni spolni zrelosti pri petnajstih, zbodla in izkrvavela. Ena od 12-tih sojenic je urok spremenila v stoletno spanje. Vse se res tako zgodi, in po 115 letih pride princ, a Trnuljčica se v bistvu sama zbudi iz uroka.
Otroci razumejo po svoje. Odrasli smo naučeni, da gre za črnobelost in da belost vedno zmaga, ker si tako želimo. Etnologi iščejo podlage v življenju nekdanjih družb. Psihologi odkrivajo notranja dogajanja v posameznih likih in združeno dogajanje v posamezniku. Literarni zgodovinarji komparirajo. Sociologi najdejo evolucijo družbe.
Osnavna napaka vseh je, da osebe, ali celotno zgodbo personificiramo, torej gledamo posamezne osebe, njihove lastnosti, nasportovanja, trenja misli in idej v teku časa, v nepreglednem teku časa, ki daleč presega človekovo dojemanje. V Trnuljčici gre dejansko za fenomenologijo dogodkov in odnosov. Osebe so povsem postranska zadeva, samo za otroke, da se navadijo gledati svet.
Odnos 13-te sojenice na primer še zdaleč ni negativen. Ona je najbolj resnična, najbolj naravna, saj pove, kaj se v življenju zgodi - ne le če jo povabiš ali ne povabiš, ampak sploh, kaj se zgodi. Ima zdrav odnos do staršev, ki dogodkom odraščanja svojih otrok ne morejo uiti. Ima zdrav odnos do Trnuljčice, ker je to običajen biološki način življenja. In ima zdrav in normalen odnos do ostalih sojenic, saj eni od njih "dovoli", da njen smrtni urok spremeni v stoletno spanje, torej v nepredstavljivo dolgo odsotnost, pretrganost odnosa med starši in otrokom, med zunanjim svetom in notranjim.
Danes je zelo naporno, če koga, ki je dejansko pristojen za neke reči, ne povabiš na dogodek, ki se ga tiče, in na katerem se razpravlja o vsebinah, o katerih ta oseba veliko, ali celo vse, ve. Dejansko ni le naporno, ampak narobe. Napaka je torej v Trnuljčinih starših, ker "niso imeli krožnika". Napaka je v organizatorju, ker iz tega ali drugačnega razloga, pogosto pa iz strahu pred konkurenco, nekoga ne povabi v partnerstvo.
Kaj se zgodi? Pazimo, ne zgodi se "hudobna čarovnica, ki prede na ostrem vretenu v dotlej neodkriti sobi". Niti se ne zgodi, da lepa kraljična čaka na princa, ali da on nekje ždi in čaka na 100 letno priložnost.
Zgodi pa se stoletno trnje, na katerem se potem mnogi, ki se ukvarjajo z nekim področjem, začnejo ubijati in dobivati neizmerne rane. Zato torej, ker nekdo nekoga ni povabil k sodelovanju, pa bi ga moral saj je del tiste stroke, tiste zgodbe, tistega projekta ali dela ali vsebine, zato se zgodi, da vse skupaj zamrzne v nemogoč pat položaj, ki ga ne more rešiti niti sama 13-ta sojenica, niti noben kralj, niti princ na belem konju.
Tako smo zapletli našo zahodno družbo, ki je hkrati Trnuljčica, princ, vseh trinajst rojenic in še kralj in kraljica po vrhu. To je družba odnosov, v kateri napačni ljudje zasedajo mesta, ki jim ne pripadajo, na njih pa sedijo, namesto 13-te sojenice, ki ve, kaj je življenje, ki ve, kaj se dogaja ali se bo dogajalo, ki pozna kri petnajstletnice in trnje razočaranih staršev. A ker to edina pove, jo vsi odrinejo v neko družbeno podzavest.
Bralci vedno mislijo, da je v zgodbi Trnuljčica uboga reva. Ne, vsi smo uboge reve! A ne zaradi vsakega od nas kot posameznikov, ampak zaradi odnosov.
Za tak pat položaj prekinitev igre ni rešitev. Rešitev je samo čas. Sto let.