Sejati strah med ljudi - to so zelo znane metode, s katerimi oblast od nekdaj vzdržuje svoje položaje. V sužnjelastniškem času je strah temeljil na lastništvu človeka. Vedeti moramo, da zgodovina zamolči, da je večina sužnjev vseeno živela dokaj normalno življenje, in da knjige in filmi prikazujejo le ekstreme v arenah, na galejah in javnih hišah. Torej, večini so strah vlivali s tem, da so jim grozili, da jih bodo prodali. Če pa menjaš lastnika, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, kako se bo tisti obnašal do tebe, kako bo treba spremeniti navade in odnose. Potem je prišel tako imenovani fevdalizem. Fevdi so pomenili teritorialno lastnino, na teritorij pa so bili vezani ljudje s svojimi kočami, če si jih imeli. Saj beremo, kako je ta-in-ta grof onemu-ali-tistemu škofu podelil neko zemljo s vsemi kmetijami in hubami ter ljudmi in ženami vred. Tu se ni bilo treba preseliti, samo tla pod nogami so ti izmaknili, spremenil se je pravni red, morda so šle številke v urbarju navzgor. Skratka strah je temeljil na fevdni osnovi, kdo ti bo vladal, kakšen red bo veljal potem, ko so te "podarili" z ženo in otroci vred. Potem je prišel odrešilni kapitalizem s svojo t.i. svobodo, ko je temelj strahu postal denar. Na eni strani strah bogatašev, ki so se, in se še, zapirajo v svoje zlate trdnjave, in živijo sistem kot-da-nič-ni, ob tem pa pri sosedu računajo, koliko riža jim še ostane, kje bodo jutri spali ali koliko imajo morda slučajno možnosti, da se jih usmili kakšen srčni pedro opeka. Na eni strani strah zaradi preveč denarja, na drugi strani strah zaradi premalo. Prišel je socializem, "družbenost". Vsi enaki, če pa je kdo po naravi izstopal prej ali potem, ali v tistem trenutku, ko se je nekemu nadmiličniku zdelo, so si izmišljali gole otoke, nočna zasliševanja, prikrajšanja ali siljenja pri otroških kolonijah rdečih križev in otroškem dodatku, proglašanje Slovencev onstran meje za sovražnike... Skratka, beseda izrečena na nepravem mestu v nepravem času, o nepravih ljudeh ali posvečenih vsebinah - to je bila sejalnica strahu.
Sledi(la je) informacijska doba. Donedavna nas je bilo strah pasivnih tokov informacije: sledijo nam, iz baznih postaj mobilne telefonije vedo, kje se nahajam. IP mojega računalnika ima kartoteko, celo računalnikov zaslon mi lahko snemajo. V oblaku je neskončno prostora, v katerega se sam odločim, da bom odlagal vse, kar mi prileti od koderkoli - saj kriterijev, kaj je vredno in kaj ne, sploh ne potrebujem več. Prostora je neskončno. Hkrati ne potrebujem sam nič delati. Saj je wiki, saj so copy-paste, saj je vsega, celo preveč.
Zdaj se je pasivna informacija prevesila v aktivno. Bombardiranje z informacijami. Vsi bodo nasedli. Ko se obeta podražitev elektrike, ki zadene vso deželo, bo modrec napovedoval nekaj o neki lepotici na jugu Afrike. Če vlada pripravlja davčne ukrepe, nas bodo aktivno bombardirali z rdečimi in zelenimi, belimi in rdečimi, črnimi in rdečimi alarmi. Ustavite se! Pojdite za peč! Nič ne delajte, sploh pa ne težav! Utrnil se bo twit kakšne zloglasne osebe, ki je pravzaprav ne maramo in ljubimo hkrati - in teh oseb je nemalo, pa ni jasno, s čem so si zalužili takšno shizofreno obravnavo - ki z odmevom in veleumnimi kometarji anonimnežev - pa morda celo usmerjanih od sejalcev strahu - obrne še tistih nekaj, ki sicer gledajo na svet trezno, normalno, ja, samo normalno.
Zgodovina se obravnavi strahu vedno izogiba. Le kdo jo piše, in le zakaj je tako?
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/pogon-na-strah.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/tezave-in-strah-pred-tezavami.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/pogon-na-strah.html