Veliko večino sveta, kakor ga zaznavamo, ne dojemamo kot nekaj enotnega, ampak dvopolno: po eni strani govorimo o vrednotah, po drugi - in to o isti stvari - o dejanskosti. Tako se večinoma vsi na svetu strinjamo, da je treba varovati naravo, misliti na druga živa bitja, imeti občutek za celoto planeta Zemlje ipd. Na to ne le kažejo ankete vsega zahodnega sveta, ki se ga vprašanja naravovarstva tičejo, ampak dejansko pomeni, da nam narava nekaj pomeni, da nam je vrednota navznoter, sa so-čutimo z naravo.
A v dejanskem življenju ravnamo radikalno drugače, in, pogosto ali skoraj vedno, tega niti ne vemo. Neizmerna potrošnja fosilnih goriv, nepotrebni izpusti, luksus, ki ga danes kupimo, jutri zavržemo, in še mnogo človekovih navad je takšnih, ki bistveno bolj prispevajo k uničevanju narave, kot odmetavanje papirčkov, neločevanje odpadkov in podobno - kar je sicer vzgojno za otroke in mladino, pri odraslih družbah, pa bi vseeno morali pogledati širše. Torej prihaja do velikanskega prepada med vrednotami na eni strani, in dejanskostjo na drugi, in v ta prepad se odlično ulegajo silnice potrošniških nagnjenj.
Podobno kot z ekologijo je z ekonomijo. Na eni strani je normativna ekonomija, v kateri težimo za uravnoteženostjo. Učeno ji rečejo Paretov optimum. Taka ekonomija v načelu skrbi, da ni v družbi nihče prikrajšan, oziroma, da je rast takšna, da na drugi strani nihče ne izgublja, kar pa ne pomeni, da smo vsi enaki, in da imamo vsi enako. Vsi ekonomisti vedo, da je to idealna ekonomija, ki celo sama sebe spodbuja v trajno rast.
Vendar praksa kaže drugače. Dejanskost ekonomije je narediti čim večji razkorak med nabavno in prodajno ceno, in vmesni višek preusmeriti (lepo se reče "vlagati") na druga področja. In takšni ekonomiji rečejo pozitivna ekonomija. Že pridevnik zavaja, saj ga normativno ekonomsko nagnjeni ljudje radi spregledajo oziroma razumejo "pozitivno", potrošniška industrija pa pridevnik prav v tem smislu izrabi za poglabljanje zgoraj omenjenega propada. Vsak ekonomist ve, da mora v podjetju delati predvsem pozitivno.
Razlika med normativno in dejansko ekonomijo je na Zahodu izjemno ostra, njen največji problem pa je v tem, da vseeno ostaja ena in ista ekonomija, ki je sama v sebi razcepljena, in zato ne funkcionira trajno. Ni niti avtoritarna, niti liberalna Svojo nemoč nekoliko skuša ublažiti s prelaganjem odločitev na politike ali druge vplivneže v družbi, tudi na lobije in lože. Vendar ji ne more uspeti, ker s tem ne teži k združevanju same sebe, ampak jo prav ti družbeni lobiji, ki so radi pristaši "pozitivne" logike, prej vlečejo narazen, to je od večine ljudi, ki pa je kljub drugačnemu vtisu, navznoter nagnjena v normatinvno, uravnoteženo ekonomijo, kakršno moramo vzdrževati doma in v svoji najbližji okolici, če hočemo normalno preživeti.
Ekologija v najširšem smislu in ekonomija v obojem navedenem smislu, sta pravzaprav ena in ista reč.