Mnoge države zahodnega sveta v državnih ustanovah koncentrirajo velike količine znanja. Pravzaprav so bile menda visoke šole pred stoletji ustanovljene prav za šolanje uradnikov, znanstveniki so se namreč priučili pri svojih mentorjih. No, in v teh uradih, ki se ponekod neizmerno širijo, dejansko obstaja pomembno znanje, neke sposobnosti in zmožnosti. Zakaj ga ponekod ne izrabimo niti uporabniki, niti ustanove same, ni popolnoma jasno.
Zdi se, da obstaja poglavitna ovira, ki bi jo na kratko lahko imenovali pomanjkanje svobode. Gre za posledico "reda", s katerim hočemo urediti prav vse, rečemo, da se gremo pravo. Potem se uradniki, sicer inovativni in morda celo občasno motivirani, morajo ukvarjati z zakonocajo, namesto z rečmi, s katerimi se ukvarjajo. Seveda je to poslovno varno, in za varnost vse bolj slutimo, da postaja v nebo vpijoča ogroževalna krilatica sodobne družbe. A kaj naj z varnostjo, če še stvari, ki jo obdelujemo, v bistvu ni, če jo izgubimo iz procesa obdelave.
Živeti varno morda pomeni tudi umreti varno. A kaj ima človek od tega?
In predvsem, kaj ima družba od tega?