6. feb. 2015

Ločite med rezultati, vrednotenjem in odločitvami?

Naloga znanosti in strok je, da izvajajo analize in iz njih prikažejo rezultate. Iz rezultatov v nekaterih primerih izvedemo tudi vrednotenje. Pred nekaj več kot desetletjem smo slovenski biologi pripravili obsežno gradivo o stanju živih bitij in habitatnih tipov. Na zemljevidih, z besedo in argumentirano z znanstvenimi prispevki iz preteklosti, so prikazane lokalitete vsega, kar je v EU, v katero smo takrat vstopali, proglasila za pomembno. Gotovo so se v delo prikradle kakšne napake, oše danes obstajajo nekatere sive lise območij, kjer ne vemo (skoraj) nič, zagotovo tudi vemo, da so bili mnogi podatki enostavno preveč stari, in so se kakšne vrste že preselile na drugo lokacijo. Kakorkoli, za naravoslovci je bilo obsežno delo, pravzaprav prvič v zgodovini se je skupaj zbralo celotno znanje, v okvirih posameznih taksonomskih skupin so bila izvedena tudi vrednotenja. Toliko o analizah in rezultatih.

Obsežnim seznamom bi logično moralo slediti vrednotenje v družbenem kontekstu. To pomeni, da ocenjevalec izstopi iz naravoslovnega okvira in skuša primerjalno z drugimi strokami, družbenimi dejavnostmi, gospodarstvom, stanjem infrastrukture, tradicionalnimi (resnično, ne po imenu!) dejavnostmi, nenazadnje komparativno s sosednjimi in primerljivimi državami in območji, ovrednotiti relativno vrednot posameznih živalskih in rastlinskih vrst ali habitatnih tipov. Orodej in znanja smo imeli zadosti. A tu se je Sloveniji zalomilo. Razen političnih popolnoma neargumentiranih padalskih akcij na Primorskem, se ni zgodilo nobeno vrednotenje.

Zadeva ne bi bila kritična, če ne bi prišlo do odločitev. Dobili smo Natura 2000 območja, nad katerimi bdi EU, otrej so zunaj državnega pravnega dosega. Tovrstna območja, nekako vseeno zavarovana, čeprav nas naravovarstvo v svoji retoriki prepričuje, da ne gre za varovanje, pravzaprav niso nič tragičnega v smislu oviranja gospodarstva, ampak so postala odlično sredstvo za opravičevanje naših gospodarskih in političnih nesposobnosti. In tu je bistvo. Očitno smo se sposobni zvleči za peč in okriviti svoje lastne odločitve za svoj lastni neuspeh, pri čemer si ne priznamo niti neuspeha, niti napačne odločitve. Na koncu okrivimo nekega naravoslovca ali strokovnjaka, ki da je zbral, uredil in vrednotil neke podatke, ki smo jih v družbi zgolj uporabili. Žal - uporabili smo jih za odločitve, vendar brez vrednotenje v družbenem kontekstu.

Danes in vsak dan se nam ponavlja isto. Neki zdravniki nekaj ugotovijo. Odločiti bi se mroalo neko vodstvo, ki je vodstvo zato, ker je poklicano k vrednotenju v družbenem kontekstu. Če ne bi bilo tako, vodstva ne bi potrebovali! Potem neki meteorologi nekaj ugotovijo. Prav. Matematika in računalniki so nekaj pokazali, statistika se je z morda veliko toleranco nagibala v neko smer. Vendarle, ali so bile odločitve kakorkoli sprejete na osnovi vrednotenja v družbenem kontekstu?

Čudna je družba, v kateri se na vsakem koraku skušamo krčevito prepričevati, da 1. april ni le prvega aprila. Je presita zaradi svoje bede?