Odkar je francoska revolucija prinesla tako imenovano svobodo za vse, se je že mnogo filozofov ukvarjalo z vprašanjem, kaj pravzaprav to pomeni. Vsekakor gre v osnovi za to, da imamo vsi ljudje enake možnosti, ki nam jih omejujejo naše psihofizične sposobnosti, predvsem pa imperativ, da ne iz izražanjem svojih pravic ne smemo ogrožati pravic in svobode drugih ljudi.
V okviru humane etike je to približno tako. Naravovarstvena in okoljska etika pa gre kora dlje. Namreč, etični okvir subjektov močno poveča tako, da so etične obravnave v bistvu potrebna vsa živa bitja - ali kot rečejo, vsa bitja postanejo etični klienti. Če odmislimo zadržek, da človek niti ni zmožen pomisliti, kaj pomeni to vsa živa bitja, in da se potem nekako hierarhično omejuje na tista, ki so mu taksonomsko ali ekološko, predvsem pa opazljivo bližja, je to spet nekaj lepega in koristnega. Skratka, skrbimo za naravao, skrbimo za to, da v odnosu do narave ravnamo prav, oziroma etično.
Humana etika se od te razširjene etike loči predvsem v tem, da gre pri humani za odnos med, pri naravovarstveni pa za odnos do. Človek namreč ne more vedeti, ali so tudi druga bitja sposobna etičnega obnašanj, oziroma nikakor ne more - zaradi svoje lastne etične drže - zahtevati od nekih živali, da bi se te obnašale etično. Zadeva je zelo zapletena, in z vsako novo razpravo postaja še bolj težka in obremenjujoča za človeka - celo toliko, da na globalni ravni te vsebine enostavno skrijemo pod nek pridevnik lepote, estetike, viška, nadgradnje - skratka nečesa, kar ni življenjsko nujno potrebno. Morda je celo res tako, da ni potrebno, saj se narava kljub človekovi samozagledani in samovšečni vsemogočnosti, kar dobro drži v uravnavanju človeških neumotvorov.
Je pa neka zadeva, ki nas vse zelo bega. To je časvna dimenzija etike. Odgovornost namreč ne obstaja samo z danes in za ta trenutek, ampak obstaja danes in ta trenutek predvsem odgovornost za prihodnost. Tu lahko gledamo politično, in zapademo v floskule o tem, kako smo si sposodili naravo od vnukov in podobno. Ne, taki pregovori, čeprav v jedru poetično resnični, zgrešijo zato, ker v bistvu ne morejo vedeti, če je to res. Nikakor ne moreš vedeti, ali bodo in kakšno naravo bodo naši #vnuki potrebovali ali želeli. Torej sedanji človek ni sposoben dojeti obsega svobode prihajajočih rodov.
Kot so že mnogi ugotavljali, se nekateri humani etiki sklicujejo na okoljsko etiko tudi v smislu, da če neko bitje ni sposobno samozavedanja, ima posledično manj svobode, in s tem tudi manj pravic. Tako nekateri opravičijo pravice uboja še nerojenega otroka ali onemoglega starca. Seveda je vprašljivo, in to težko vprašljivo, kakšna je tu vloga in interes medicine in farmacije, in koliko gre že predhodno pri zdravljenju do hudih odmikov od sicer naravnih procesov, ampak vseeno moramo vedeti, da gre, in predvsem kdaj gre za razliko med zavestno odločitvijo in naravnim procesom.
Obstaja nevarnost, da bi upravičenost nekih etičnih norm, na primer svobode, lahko na podlagi oziroma izhajajoč iz okoljske etike, oziroma njene nezmožnost-uvida-prihodnosti, prenesli tudi na bolj mila področja humane etike. Na primer uvajanje pravne svobode posvojitve otrok komurkoli. Načelno ni razloga, da ne bi neka heterogena skupina mogla vzgajati posameznega otroka - to nenazadnje poznamo iz nekaterih neevropskih kultur, celo iz preteklosti pri nas. Tudi ni nobenega razloga, da ne bi mogla dva moška ali dve ženski otroka vzgojiti. Je pa hud problem, namreč pravica otroka, in to ne pravica otroka ta trenutek, ampak posledice te potencialno nepravice v prihodnosti. Posledice so lahko hude za posameznike, ob širjenju tovrstnih pravic, ki imajo izrazito časovno dimenzijo, in ki jih pri drugih živih bitjih ne opažamo kot naravne procese, pa lahko ključno vplivajo na konkurenčnost določene civilizacije.