Navadili smo se, da se sliši lepo. Učenec stopi pred učiteljico in se opraviči, da se ni mogel učiti, ker ga je bolela glava, in naj ga torej danes ne vpraša. Govornik na konferenci ali sestanku se opraviči, da ni uspel do konca urediti svoje predstavitve. Gospodinja prosi obiskovalce, naj ne gledajo okrog, ker ni uspela urediti stanovanja. ... To so nekako tipični, večini poznani primeri.
Imamo tudi bolj zapletene. Če ste kdaj slišali, da je to pa zdaj najboljša in dodelana različica nekega računalniškega programa, ne gre za prav nič drugega kot vnaprejšnje opravičevanje, če nekaj ne bo delovalo. Namreč, s tako samohvalo nek programer v bistvu ne pove nič drugega kot to, da je bila prejšnja različica slaba. In posledično, da bo ob eni od kasnejših spet povedal, da je bila trenutna pa sploh slaba, in je torej moral izdelati novo - ki smo jo seveda tudi kupili, saj slabih izdelvko pa res ne moremo uporabljati.
Pa recimo tole. V zakonodaji je tako, da odstop in predaja poslov v bistvu pomeni, da se rešiš večine poslovnih napak iz preteklosti - oziroma jih prenese sosledna odgovorna oseba. Zakonodaja je torej urejena tako, na vsebuje vnaprejšnje opravičenje. Zato čeprav je po človeški logiki jasno, da je kriv tisti, ki nekaj naredi narobe, je po pravni logiki očitno kriv tisti, ki je odgovorna oseba, če je ta prevzela vse posle od prej. Tega opravičila v bistvu sploh ne opazimo, saj je vgrajen v sistem in to tako deluje. Odkrije pa se - in to lahko v strahotnih dimenzijah - po daljšem času, ko firma ali ustanova ali nenazadnje država propada, in ko naenkrat ob vsej vrsti zaporednih odgovornih, ni nihče nič kriv.