Ob splošni poplavi obvestil, reklam, priporočil, vabil sem ter tja, bombardiranja za dekoncentracijo, uporabe pretkanih psiholoških učinkov, in še in še, se človek vpraša, kako naj ločuje, kaj je zdaj res potrebno in dobro, in kaj ne. Torej, kam usmeriti energijo, da bo življenje kljub vsemu znosno, in da bi kljub množici možnosti človek izbral tisto, kar ga dolgoročno napolnjuje, bogati?
Seveda je ena od rešitev prav enostavna. Osebna motivacija. Giblješ se v svojem krogu, znancev, sodelavcev, sodelavk, kolegov in kolegic stanovskega društva, ... Ampak to se vendar sliši nekako zaprto, omejeno, omejujoče. Svet je pravzaprav večji, in morda zamujamo kaj pomembnega?
Ste kdaj dobili vabilo na kulturno prireditev? Kaj je pisalo? Je bil datum, ura, kraj? So bilo morda navedeni nastopajoči? Je bil celo ornament v vogalu?
Se vam je kdaj zdelo, da vas vabilo popolnoma nič ne motivira? Da bi morda celo šli, a ker je bila pošta podobna osmrtnici, in umrlega niti niste poznali, vas goli podatki odvrnejo?
Je rešitev v tem, da bi morali tisti, ki deljo dobre reči, imeti motivacijo tudi za motiviranje drugih? Je to sploh mogoče?