... imajo dve strani, notranjo in zunanjo. Vsaka stran ima svojo vlogo in svoj namen, čeprav se zdi, da gre za enoten predmet. Posebno pomembna so vhodna, torej tista glavna, ki najbolj ločujejo in/ali najbolj združujejo.
Če so na stežaj odprta, bodo verjetno ljudje prišli, otroci sploh hitro, dobrodušni zaradi obojestranske odprtosti same. Nekoliko bolj zakrknjeni bodo morda skrivaj od daleč navznoter spustili samo svoj pogled. Nihče pa pri odprtih vratih ne ostane ravnodušen.
Če in kadar so zaklenjena, se ni bati, da bi kdo prišel notri, razen morda roparjev, česar si pač ne želimo. Več če je ključavnic, manj možnosti je, ne le, da nas oropajo, ampak predvsem, da ne bo nikogar notri, in da nam nihče ne bo nič prinesel. Ključavnica odbija, in kdor je mislil, da se bo s tem rešil, se moti. Namesto odprtosti sveta si bo nakopal grenkobo in dušno bolezen samega sebe. Nakopal si bo strah, ki daleč presega celo tistega, da te bodo oropali, če ne boš dal dobrih ključavnic. Ključavnica je nevarna, namreč na dolgi rok skupaj s svojo notranjo stranjo vrat ubija.
Seveda je bilo govora o hišnih vratih, a prav podobno bi lahko razmišljali o vsakih vratih, o vsaki odprtosti/zaprtosti posameznega človeka, stroke, cehov, države.
Bistvo vrat ni dvostranska zaprtost/odprtost, ampak dvostranska komunikacija.