Vsako podjetje, vsak projekt, vsako delo, nenazadnje življenje posameznika, družine, družbe ali tok civilizacije ima svoje vzpone in padce, hkrati pa tudi splošno rast in splošno upadanje.
Ko nekaj začneš, si morda navdušen, zmoreš, uspevaš. In ne gre brez težav. Notranje ovire skušaš reševati sam, zunanje se zdijo nepremagljive, povsem odvisne od drugih, od nekih razmer, ki nam morda niti niso doumljive, kaj šele, da bi si upali razmišljati, da bi jih lahko obvladal. No, ampak skratka, če želiš napredovati, moraš delati, torej zbirati. Predvsem pa biti spreten pri prenašanju in premagovanju težav, torej paziti, da se zbrano ohranja tudi v odnosu z okoljem, ki ima prav tako svoje težnje. Delo pravzaprav morda niti ni težko. Odnosi ga otežijo, brez odnosov pa ne gre.
Stalna rast je izmišljeno in zavajajoče gonilo, s katerim se pogosto slepimo posamezniki, predvsem pa družba zahodnega tipa. Ženemo se za nemogočim, zavidamo drugim, ker morda (?tudi izmišljno) napredujejo, uničujemo sebe, okolico, tudi naravo v njeni njenosti? Ker ogromno energije porabimo zgolj za držanje nekih pridobljenih privilegijev, ki jim celo rečemo pravice, je ostane bore malo, ali nič, za zbiranje. Ne zbiramo več, (?) izmišljeno postanemo samozadostni, popolni. Bog. In hrkati nezavedajoč izgubljamo, raztresamo še tisto, kar imamo. In vse to globoko znotraj vemo.
Že stara modrost, ki je bila vdihnjena biblijskemu in še kateremu pisatelju pravi, da kdor ne zbira raztresa. Ja, in oboje boli, le bolečina je bistveno različna.