Javno zavajanje v družbi postaja odlično orodje, celo orožje.
Z napetimi zgodbami o ozonski luknji in propadanju planeta se ukvarjamo že nekaj časa, kyotski ultimat bogatega zahoda se uspešno uveljavlja proti revnim v tretjem svetu. Vse v prid pravilnosti, pravnosti, pravnega reda in pravne urejenosti, ki jo zahodnjaki na vsak način skušamo prodajati pod imenom sporazum.
Zavajajo nas dnevno. Oglasi ne objavljajo cen, ampak pogojne številke, podobne cenam, vse pogosteje kar v obliki obrokov. Šole nam ne povedo ocene, ampak pogojno opisni povzetek, koliko naj bi nekdo moral znati. Zdravnik ne postavi diagnoze, ampak se sklicuje na neke norme in statistike, o bolezni pa se človek mora odločati sam. Tudi o zdravljenju, najpogosteje. Vsekakor pa o zdravju.
Gospodarske družbe, celo države, ne živijo na osnovi svojih prihodkovno-odhodkovnih ravnotežij, ampak predvsem od nečesa, čemur učeno rečejo bonitetne ocene, ki si jih je nekdo nekje izmislil, se o njih kot-da sporazumel, in jih po ekstremno dragih procedurah vključil v trgovanje. Samo, da so malusi še bolj revni, bonusi pa še bolj bogati.
Morda vas informacijska gonja spominja tudi na tiste zgodbe, da če ne boš priden, boš šel (po smrti, torej jutri ... , vsekakor vedno v prihodnosti) v pekel. Čeprav pekel res obstaja ali bi morda res obstajal, kot morda res obstajajo tudi nebesa, pa je pravzaprav očitno, da si pekel ustvarjamo kar sami na tem svetu, s svojimi zavajanji in grožnjami.
Sonce pa še kar zjutraj vzide, zvečer pa zaide, kar bi sicer po našem videnju lahko bilo res, dejansko pa je res, da se Zemlja tako obrača glede na Sonce. Marsikaj na svetu bi lahko bilo res, a vsako jutro se je treba zbuditi. Splača se zbuditi. Splača se imeti odpte oči.
http://idejalist.blogspot.com/2014/12/kako-je-lustno-oziroma-ucinkovistost.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/katastrofizmi.html