SSKJ se komajda dotakne dejanskega pomena tujke pretencioznost. Morda celo ne.
A zdi se, da so k pretencioznosti radi nagnjeni mnogi slovenski mediji, in to na obeh straneh: pri slabih novicah, kot tudi dobrih. Morda je to celo njihova skrivna formula uspeha. Seveda medijskega, ne uspeha dogodka.
Vzemimo neko pretencijo neke zmage neke smučarke. Tako rekoč vse je jasno, da je zmaga v rokah, brezpogojno, brez konkurence, celo brez treninga mislimo, kar tako spotoma:
"Kajne že če te bomo vprašali če boš zmagala boš gotovo že zmagala že zaradi našega vprašanj mar ne saj to vsi pričakujemo kaj pričakujemo gotovo vemo saj ne more biti drugače saj sem jaz tukaj ki to vem ker sprašujem samo še potrditi mi moraš in vse bo na dlani dejansko vsi rabimo to zmago saj moramo nekaj poročati nekaj pozitivnega nujno tvoja zmaga je nujna in obvezna in nikar si ne privošči da ne bi zmagala saj potem ne bomo vedeli kaj poročati in kako opravičiti ..." - pa ne tvojega poraza ampak našega porzaa, mojega poraza ..."
In potem tista smučarka ne zmaga. Večina ljudi se zdrzne. Niti ne toliko zaradi nezmage, veliko bolj zaradi kupa nepotrebno obremenjujočih pretencij. Je res ptorebno? Je res to bolj pomembno?
Vzemmimo drug primer. Neko državo, osamosvojeno od tisočletnega jarma nevemkaterihže. So državljani tudi imeli želje o čem, kar se ni moglo uresničiti prav zaradi bolestne pretencioznosti?