Darwinov razvojni nauk je pred nekaj več kot 150 leti v znanstvenem in tudi laičnem svetu spodbudil pravo revolucijo v razmišljanju in dojemanju narave. Danes pravzaprav beseda evolucija - ki je sicer splošna beseda za katerikoli razvoj - večini ljudi pomeni prav razvoj živih bitij. Pristna angleška preciznost in izjemen uvid znanstvenika je bila osnova za res poglobljeno analizo opaženega stanja, pogumno postavitev domnev, ki so iz opažanj izhajale, pa tudi procesov, ki naj bi k sedanjemu stanju naravne raznolikosti pripeljali. Ob vsem tem se moramo zavedati, da takrat še niso prav nič poglobljenega vedeli o dedovanju oziroma genetiki.
Zaradi družbenih okoliščin je Darwinov nauk hitro prodrl v svet, in danes se njegove zrcalne ali vzporedne podobe pojavljajo na mnogih področjih znanosti kot uveljavljene hipoteze ali teorije.
Vseeno pa je opaziti, da se ob presajanju naravoslovnega nauka v družboslovje pojavlja kar nekaj težav, predvsem pa nejasnosti, ali kar posploševanj. Hkrati je opaziti, da se nekateri družbeni procesi morda nazaj aplicirajo na naravoslovje, kar spet lahko povzroča napake, predvsem pa izgubi ali izkrivljanje informacije.
Eno največjih vprašanj v tej smeri je problem mehanicizma, in to tistega mehanicizma, ki procese jemlje kot samo po sebi umevne, celo kot dogmo, ali kot rečemo v fizkalne zakone, odnose pa zgolj kot posledico nekih procesov in lastnosti posameznih elementov. Kaj to pomeni?
V razvojnem nauku se ukvarjamo z elementi, ki so posamezna živa bitja, bodisi kot osebki, ali kot populacije. Vemo, da so prav osebki in populacije nosilci živega. Torej, življenja brez osebkov ali medgeneracijsko povezanih genetskih linij v populaciji, ne more biti, oziroma ga (še) ne poznamo. Če te elemente reduciramo na stvari z določenimi lastnostmi, procese pa vzamemo kot vnaprej določene zaradi fizikalno-biokemijskih procesov, izgubimo zelo velik del informacije, ki se skriva v teh procesih, predvsem pa v dinamiki teh procesov. Procesi v živem svetu so namreč bistveno drugačni, kot procesi za fizikalno-kemijskem nivoju, kjer gre vedno za povečevanje entropije. V živem svetu pa se organizacija osnovnega elementa - kot smo rekli, osebka ali populacije, verjetno tudi ekosistema in struktur na ravni organov ali tudi znotraj celice - vedno upira entropiji, in v bistvu napreduje, se gradi; energija se zbira. Ta informacija energije je pravzaprav ključna predvsem pri povratnem vplivu na molekule.
Na drugi stani se informacija zgublja zaradi neobravnavanja odnosov. Govorim o odnosih samih, in ne o lastnosti mehanicističnega živega elementa napram sosednjemu mehanicističnemu elementu, kjer gre za odnos, ki je zgolj posledica nekih lastnosti. V živem svetu gre namreč za nekaj drugega kot v primeru molekul, ki med seboj - po dosedanje vedenju in opažanjih - reagirajo vedno na enak način. Torej o odnosu samem v interakciji živih elementov, osebkov ali populacij, ali tudi organov. Govorim o na videz imaginarnem pojavu med posameznimi bitiji, ki da več energije, torej več informacije, kot dve posamezni bitji, ki s svojimi lastnostmi vstopata v nek skupni prostor. Torej ne gre za matematično ali mehanicistično posledičnost, ampak za sinergijo, katere posledica je nasprotna entropiji. Ena plus ena je torej več kot dve, lahko zelo veliko več.
Evolucijski nauk bi torej morali nekako nadgraditi in enakovredno obravnavati interaktivnost, pa tudi ta se verjetno razvija sama po sebi, saj na primer opažamo - pa zveni zelo antropocentrično - da so nekatera bitja višje razvita, človek pa nekako najbolj. In prav dejstvo, da se človek po genskem ali telesnem ustroju pravzaprav skoraj nič ne razlikuje od drugih živih bitij, v svet pa prinaša bistveno drugačne energetske potenciale - vključno z nasprotovanju naravnim zakonom entorpije - torej prav to dejstvo kaže, da bi bilo treba procese kot prehodnike, in odnose kot posledice, obravnavati enakovredno ali še bolj poglobljeno kot doslej mehanicistično obravnavane elemente v naravi, kot sta osebek ali populacija.
Če bi hoteli Darwinov nauk globlje doumeti v okviru živega sveta, za katerega tudi izvodno velja, se zdi, da bo treba jasno opredeliti, da so procesi kot taki, sami na sebi, v živih bitjih in v ekosistemu prav tako podvrženi razvoju, da torej niso stalnica in naravani avtomatizem, ki zgolj povzroča spremembe in razvoj elemetnov, torej osebkov ali populacij. Če tega ne bi zmogli, smo v bistvu na istem mestu, kot je bila večina naravoslovcev pred Darwinom. Takratan vera, da so živa bitja ustvarjena enkrat za vselej, je pravzaprav popolnoma ista današnji veri, da so procesi ali odnosi ustvarjeni enkrat za vselej.