O molitvah in moledovanju

Na splošno se zdi, da ljudje, ki moledujejo, pravzaprav druge prosijo za to, da bi storili tisto, nad čemer so oni prvi obupali. Torej, ko človek pride do točke, preko katere ne more, začne moledovati.

Pa je res kakšna takšna situacija v življenju odraslega človeka?

Ovire vsekakor so, tega nihče ne dvomi. In moledovanje tudi. Ampak, ali je moledovanje iskren odziv na nemoč?

Zdi se, da človek moleduje takrat, ko se prav dobro zaveda, da je neka zadeva prav natančno in morda celo izključno v njegovi ali njeni moči, da jo izvede, pa pred tem dejstvom beži. Zadeva potem dolgo ni izvedena, če sploh, moledovanje pa traja in traja, in ostane celo v tisti čas, ko morda tistega res ni moč več izvesti. Na koncu morda taka oseba sploh ne ve več, za kaj že moleduje.

Če bi kaj prepovedal, bi vernikom vseh ver in never prepovedal molitev za izvršitev dejanj, ki bi jih moral prav vsak tak posameznik izvesti. Ne moral, jih je sposoben. No, verjetno je že prepovedano, pa potem še nad to prepovedjo moledujmo ...

Revolucije so nepotrebne

Mnogi mislijo, da je mogoče svet spreminjati le z revolucijo. Včasih se kar zdi, da je stanje tako nevzdržno, da je rešitev edino v popolnem obratu.

Narava, in življenje, ki je v njej univerzalen proces, obratov ne pozna. Prilagajanje poteka sproti. Popravki so minimalni od genetske do biosferne ravni. Pretresov, kot so razni meteoriti ali mnogi manj vplivni dogodki, se katastrofične zdijo le nam, ljudem. Morda celo le zato, ker si sami nekako želimo, da bi se v družbi nekaj že zgodilo, nekaj radikalnega.

V odnosu človeka do narave je ena največjih zmot verjetno ta, da v naravi iščemo opravičila za naše zblojene zamisli.

Ljudje iz Pribežnikije

Zadnje čase se v  t.i. razvitem svetu veliko govori o pribežnikih. Razloge, da si ljudje iščejo drug prostor za življenje, smo si - zanimivo - ustvarili pravzaprav bolj na območjih, kamor prihajajo. Naj bi bilo iz ekonomskih, varnostnih, osebnih, celo okoljskih razlogov - torej vrednot, ki nekaj veljajo na zahodu. In zdi se, da njih niti ni nihče vprašal, oziroma so njihovi odgovori bolj kot ne natančne kopije našega razmišljanja.

Zahodni svet t.i. begunsko krizo (... koliko pridevnikov si bomo že izmislili ob krizi...) jemlje samo v sebi diametralno nasprotno: na eni strani imamo množico nasprotnikov, ki bi vse pribežnike najraje izgnali, na drugi strani imamo gostoljubne, ki naj bi sprejeli vsakogar. Spet se zdi - in večkrat upam, da se motim - da prav ti "opredeljeni" ljudje pravzaprav niso imeli nikoli stikov s pribežniki. Vse kar vedo, so izvedeli morda iz medijev, ali pa si ustvariali sliko glede na svoje notranje razpoloženje ali nazor. In povrh: najbolj zaskrbljeni za kulturo so neredko tisti, ki so se doslej pokazali kot dokaj nekulturni, ali pa sploh še niso slišali za kulturo civilizacije. In najbolj zaksrbljeni za pravice so zdijo prav tisti, ki so doslej zanikali vsakršen sistem pravic. Se je kaj skrivalo?

Podobne pojave, ko si ljudje delamo sliko sveta brez da bi svet res videli, poznamo tudi brez beguncev. Tako si umišljamo, da vemo, kaj je narava ali vesolje, da vemo, kakšen je Bog, da razumemo delovanje politike ali družbe ali znanosti ali religij, da si lahko v življenju pomagamo z eksotičnimi rešitvami ipd. Vse so nekakšen beg celo od tega, kar vsakodnevno povsem lahko izkušamo. V bistvu je to kriza, in druge celo ni.

Torej, begunci se med ljudmi, med katere prihajajo, vsidrajo kot nekakšne klin, ki deli. T.i. domicilni sicer pozabljamo, da so tudi prej imeli med seboj raznorazne kline, zato pa toliko bolj izkoriščamo pojav pribežnikov, da krizi dodamo še en pridevnik. In smo zadovoljni ... ker smo nekaj spet "dobro" definirali. Te "dobre" definicije pa dodatno podčrtavamo z dejanji, ki nasprotujejo samim sebi, ki mečejo v slabo luč zahodni način razmišljanja, ki se dobesedno posmehuje iz kulture, ki jo je - pa naj bo "prava" ali ne - zahodni svet v tisočletjih prispeval tej zemlji.


Razmišljanje, kakršno se ob problematiki pribežnikov pojavlja na ekonomsko uspešnejšem severu zemlje, seveda niti približno ne rešuje nobene težave: niti razdvojenosti med dejanskim pogledom in umišljeno podobo, ki ji dovoljujemo, da se neizmerno bohoti v nas samih, še manj pa tisto, ki jo (na videz) hočemo rešiti, to so dejanski človeški problemi ljudi, ki se preseljujejo. Povsem vsakodnevni. Lahko je deliti subvencije, ki si jih nekje vzel. Predvsem pa zahodni svet pozablja in spet pozablja, da so pribežniki le sindrom sicer večjega problema, oziroma dveh problemov: domicilnih ljudi v njihovih domovinah in domicilni problemi v domoviha, akor pribežijo.

Vidik problema, o katerem se sliši le malo ali nič je, da so ljudje, ki se preseljujejo, tudi ljudje. Torej, tudi med njimi nastajajo neusklajenost, prepiri, tudi znotraj njih se pojavljajo klini, ki jih delijo.
Ja?
Skupine pribežnikov so tako raznorodne, da bi se moral naš zahodni svet že enkrat soočiti z dejstvom, da gre za pribežnike in ne za Pribežnike, da torej ne gre za enotno skupino ljudi, da gre za celo paleto različnosti, vključno različnosti v navadah, kulturi, pogledih na svet, vzgoji, prejšnjih razmerah ipd. Na dejstvo, da država z imenom Pribežnikija dejansko ne obstaja, da je le umišljena zato, da mi opravičujemo svojo lastno krizo. Svojo lastno pribežniško krizo.

Očitno smo na tej zemlji vsi nekakšni pribežniki. Kline med seboj pa ustvarjamo in vzdržujemo kar sami.

Členi slabega sistema

Povezanost nekega sistema in njegovih členov je vedno vzajemna. Čeprav bi radi npr. trdili, da je streha cela, posamezne deske pa trhle, seveda prva trditev ne bo veljala - in se nam bo le tako zdelo od daleč. Tudi če v matematični enačbi z več neznankami samo ene neznanke ne odkrijemo, enačbe v bistvu ne moremo rešiti - oziroma jo rešimo tako, da ima več rešitev, torej spremenimo sistem, ki pa ima potem spet nove pomanjkljivosti. Tudi orkester se ne bo dobro slišal, če bo napačno igral zgolj en sam glasbenik.

Pogosto se zgodi, da je vzajemnost sistema in členov zakrita. Na primer takrat, ko gre za časovno dimenzijo, ali še bolj takrat, ko gre za valujočo dinamiko v določenem časovnem obdobju. Na primer v družbi se nam zdi smo posamezniki sicer dobri, a družba da je slaba. Seveda se ne moremo strinjati niti s prvo trditvijo, niti z drugo. Namreč, nekaj posameznikov - to so pač naši nasprotniki tako ali drugače - je vedno slabih, in prav ti so "krivi", da je potem cela družba slaba. Druga trditev prav tako nasprotuje našim pogledom, saj se nam včaih zdi, da smo npr. Slovenci pa najbolj priden, zvest, zaveden, dober ... narod na svetu. A trenutek za tem se nam zazdi, da je ravno obratno. In potem (po)iščemo krivce (če nam jih kar ne servirajo) in se umirimo.

Velika modrost človeka je, da stalno in odprto napreduje pri odgovarjanju na vprašanje, kdo res sem. Odgovora seveda ne more najsti, saj se že jutri pojavi nov izziv. Podobno družba: če nek narod ali država, ne ve, ampak vedno bolj ve, kam v mednarodnem prostoru spada, kam jo v medsebojnih odnosih drugi uvrščajo. Tu nikoli ne gre za statiko, tudi (vsaj navidezna, v bistvu pa samo relativna glede na druge) nazadovanja so povsem normalen pojav. Ključno za posamezni člen je torej v dinamiki spoznavanja, kdo sem oziroma kdo ali kaj je. Celo ni pomembno biti dober, saj taka označba ne pomeni, da človek tak res je. Sistem pa tudi ne postane postane dober sam od sebe, niti ne v neko rigidno dobrost posameznih dobrih členov, ampak je njegova dobrost v stalno razvijajoči se prihodnosti.

Delo

Ljudje najpogosteje nič ne delajo, če nimajo kaj delati. Vendar je več tistih, ki le mislijo, da na tem svetu ni nič drugega za delati kot čakati na delo. Posledice so predvidljive.

Misli, besede, nedejanja

Saj je včasih veljalo, kajne, da najprej razmisli, potem reci in/ali naredi. Tako se je menda vrtel svet, tako se je zdelo, da je šel napredek, tako se je kazalo, da je vse nekako logično.

Uporništvo - najpogostejše je zaradi občutka majhnosti, ki je lahko povsem lažen - je v družbi dokaj pogost pojav. Nekatera uporništva so skrita, nekatera se skrijejo le na videz, nekatera so povsem neposredna. So pa tudi takšna, ki se dobesedno izpostavljajo, ki torej hočejo dokazati, da so uporništva.

Kako gre zdaj to skupaj, logika in uporništvo?

Dejstvo je, da gre pri uporništvu za obratno pot povsem zgoraj navedene logike. Upornik najprej nekaj stori (ali reče, ali obljubi), potem pa razmisli. In neredko nima zadosti naravne ali pridobljene intuicije, da bi ta dva dogodka ne bila v medsebojnem nasprotju.

Uporništvo - lahko pri mladostniku, lahko pri delu in v službi, lahko v politiki do najvišjih vrhov sveta - pa ima še eno plat. Namreč ne, da ljudje (uporniki) nekaj naredijo ali rečejo nepremišljeno, ampak da ljudje nikoli nečesa ne naredijo, in to brez da bi razmislili, zakaj tega niso ali ne naredijo.

Gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine

Pridobivanja in uživanja lastnine so določena tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (Ustava  RS, 67. člen). Uvodna glagolnika sta zapisana v množini, kar pomeni, da gre za dogajanje ali ponavljajoče dogodke, in ne za enkratno dejanje. Razlika med njima je ta, da gre v primeru pridobivanj za odnos človek človek, oziroma družbeno dogajanje izmenjave dobrin, pri drugem, uživanjih,  pa za odnos človek stvar, torej uporabe dobrin. Lastnini kot predmetu obravnave zakonodajalec pripisuje funkcije, kar pomeni, da gre za dinamično vlogo.

Gospodarska funkcija lastnine je spričo večstoletne tradicije v zahodnem svetu relativno dobro doumljiva. Gre za načelo, da je lastnina osnova za gospodarsko dejavnost, s pomočjo katere človek posameznik in njegovi bližnji preživijo in si gradijo materialno osnovo za razvoj.

Socialna funkcija lastnine v pomeni predvsem zduževanje deleža posamičnih gospodarskih funkcij lastnine za potrebe uresničevanja v družbi dogovorjenih dejavnosti. To pomeni, da s pomočjo davčnih sistemov neka država ureja materialno osnovo za skupni razvoj. V nekaterih družbah je lastnina združena vnaprej, in kot takšna služi družbenim dejavnostim ali dejavnostim, ki jih kot družbi koristne razume lastnik. Zgodovina kaže, da so družbe iz drugega primera bolj podvržene razvoju ideologij kot tiste iz prvega.

Tako gospodarska kot socialna funkcija sta jasno naravnani na namen človekovega preživetja ter materialnega in duhovnega razvoja. Vsi predpisi, ki temeljijo ali se nanašajo na lastnino v gospodarskem ali socialnem smislu namreč govorijo v prid državljana.

Ekološka funkcija lastnine, oziroma njeno ustavno zagotavljanje, je za leto 1991 vsekakor pravna novost. Nianse razumevanja pojma ekologija so bile takrat in so še danes v javnosti precej raznolike, vendar smo si enostni, da naj bi se načeloma nanašala na varsvo okolja in ohranjanje narave. Definicija izraza je v naravoslovnih znanostih drugačna kot v družboslovnih, filozofu okoljske etike pa pomeni nekaj povsem drugega kot izvajalcu komunalnih stroritev ali nadzorniku v narodnem parku. V nobenem primeru ne moremo zanesljivo določiti, kje gre za ožje, kje pa za širše pojmovanje. Zaradi dejstva, da so posamezna področja, ki se ukvarjajo z ekologij,o dokaj zaprta vsaka vase, se doslej pravzaprav ni našel arbiter, ki bi širino bil zmožen izmeriti.

Deljenost kopne zemlje med zasebne ali skupinske lastnike je danes bolj ali manj jasno izraženo dejstvo. Dejstvo je tudi, da se narava, ki pri ekološki funkciji igra ključno vlogo, v svojem lastnem prostoru in času ne ravna po mejah, ki jih določa človek.

Ustavna opredelitev ekološke funkcije lastnine je na prvi pogled zelo napredna, vizionarska in gotovo dobronamerna zamisel. Se pa vse bolj kaže, da se v predpisih, ki iz nje izhajajo, predvsem v ZVO in ZON opredelitev ni pokazala le kot idealizirana olepšava prvi in drugi funkciji lastnine, ampak se v
kaže kot omejevanje državljanov in prikrit mehanizem za dodatne dajatve. Torej ravno nasprotno kot gospodarske in večina socialnih funkcij.

Vizija Slovenije?

Besedna analiza te dni skorajda razvpitega dokumenta Vizija Slovenije kaže, da so se pripravljalci vrteli le okrog naslova. Besede dejanskih vsebin so ostale v uravnanem povprečju. Narava je omenjena enkrat. Umetnost dvakrat. Pogum nikoli.

Kultura seveda ni (zastonj)

Slovenski kulturni praznik pravzaprav nima identitete. Namreč, ne vemo točno, ali gre za praznovanje kulture ali umetnosti ali ustvarjalnosti. Čeprav meje razlag teh treh pojmov niso povsem določene, pa gre nedvomno za dokaj različne dejavnosti, predvsem pa za dokaj različne talente, ki jih človek ima - ali nima. In, za nameček, v premnogih primerih pride celo do nasprotovanj v pojmovanju in tudi v izvedbi.

Lahko si kulturen ali nekulturen. Lahko si umetnik te ali one zvrsti, lahko se delaš umetnika. Lahko si umetnik, pa nisi prav nič kulturen. Ali pa se delaš umetnico, pa ne zmoreš niti malo ustvarjalnosti. Neredko so vrhunski umetniki lahko - ali zaradi nasilja občudovalev ali občudovalk - celo moraj biti, enostavno nekulturni. Imamo tudi ljudi, ki so izjemno nadarjeni, pa ničesar ne ustvarjino, morda ždijo iz dneva v dan nekje nikomur v naposto in nikomur v ponos ali veselje. Potem so ljudje, ki se imajo za zelo kulturne, pa je njihovo razmerje do kulture prav enako kot razmerje nogometaša do navijača: prvi gara, slednji prepoteno misli, kako zelo je prispeval, ko je plačal drago vstopnico in do onemoglosti tulil na tribuni. Na koncertu seveda resnobno molčal, v galeriji pa modro pripominjal.

Imamo tudi družbe in države, ki mislijo, da so kulturne in ostalemu svetu narekujejo kulturo. Pravzaprav narekujejo obnašanje in določajo, kaj je navzven pravilno in kako se zadevam streže - takšna kultura se žal sklene z lepo in pravilno zavezano kravato, uglajeno pričesko in poštirkanimi otroci, in seveda z dobrim poslom. In v nasprotju so one z burkami ali turbani, da ne rečem razcapani otroci, v najmilejšem pogledu pač nekoliko drugačni, vsekakor pa nekulturni, če ne kaj hujšega. Vsekakor se jih je treba v načelu bati. Seveda tu ni nobenega govora o umetnosti ali ustvarjalnosti, nikakor ni pomembno, da tudi v onit "tretjih" deželah znajo na nebo poslati telekomunikacijski satelit ali presaditi srce, da vsekakor premorejo slikarstvo ali izvirno glasbo, gorje seveda, če tam znajo izdelati prav enako nevarno atomsko orožje.

Ker je to tako, in ker zahodna zabavno telekomunikacijska industrija pač ni vse, kar ta svet premore, torej jasno kaže, da kultura še zdaleč ni umetnost, in ustvarjalnost ni nujno umetnost in redko celo kultura ne.

No, in če bi te danes kdo vprašal, kakšen dan pravzaprav praznujemo 8. februarja? Bi kdo še vedel odgovoriti? Kulturni, umetniški ali ustvarjalni; ali še kakšen drugačen?

Je torej kulturni dan zastonj? Ali je zastonj kar vsa kultura, kakršno pač proglašamo?

Kultura je brezplačna

Kultura je splošna dobrina, kot zdravje in narava in znanje. Kot vrednota, kot vera ali potreba in nuja.

Vse, kar v kulturi stane, ni kultura. So pritikline, ki so se nanjo nalepile in o njih razmišljamo kot o nujnih. Pa niso. Nujna je samo kultura kot takšna, ki globinsko gledano pomeni kulturiviranje svoje lastne notranjosti, navzven pa pomeni izmenjavo notranjosti s sočlovekom in vsem, kar nas obdaja.

Teh reči ne more nihče plačati.

Protest

Včasih nastopi obdobje, ko na vseh koncih nekaj protestirajo. Nekim sindikatom niso po volji razmere ali še pogosteje plače, nekdo negoduje čez industrijsko onesnaženje in zbira podpornike, tam se borijo za posameznike z obrobja družbe, ki jih glede na središčne npr. sodstvo ne obravnava enako, potem imamo razne interesne skupine in t.i. drugačne ljudi, seveda ogromno je zadev, ki se tičejo politike: trenutne, včasih pa tudi dolgoročne.

In se zbirajo, in nosijo transparente, presenetljivo hitro dobijo ozvočenje, celo zgradijo odre, ali kar organizirajo koncerte in govore. Včasih se zdi, kot da so nekje stalno skriti poklicni organizatorji, ki ob najmanjši priložnosti zmorejo sestaviti celotno infrastrukturo protestov.

Problem protestov je, da ne rešujejo tistega, kar je dejansko prav ali narobe, ampak da skušajo reševati tisto, kar je pridobljeni prav. Ne vem, če je že kdaj kdo protestiral za ali proti nečemu, kar je samo po sebi umevno, kar je npr. moralno ali kar obstaja tako dobro, da niti ne opazimo. Vsi dosedanji protesti po vrsti se namreč zgodijo zato, ker je nekoč nekdo nekomu neko pravico dal, zdaj pa mu jo je nenadoma vzel. In ob protestu se v bistvu nihče ne vpraša, če ni šlo prvotno, ob dodeljevanju "pravice" res za nekaj dobrega, ali morda le za pridobitništvo, ki morda niti ni nujno potrebno, ali dano celo le po pomoti ali nevednosti.

Ljudje smo namreč nagnjeni k temu, da neko pravico hitro vzamemo, če nam gôdi in če nam prinaša koristi. Le veliki junaki se gredo altruiste, in se npr. odpovejo delu plače, morda nagradi, ugodnosti ... (Seveda je tu treba izvzeti silno bogate, ki jim neka drobna odpoved ne pomeni nič več kot samopromocijo). Vsakdanji in povprečni ljudje pa - priznajmo si - bonitete vzamemo tiho in pogosto neozirajoč se na druge.

Potem pa protestiramo, če nam jih kdo hoče ali mora vzeti, ker bi se npr. podjetje sicer sesedlo. Takrat nastopijo "pravice". Z vso silo, s protestom, z organiziranim protestom.

Problem protestov je tudi, da v bistvu nikoli ne protestirajo tisti, ki dejansko teh bonitet niso imeli, ali pa sploh ne vedo, da so neke bonitete možne (Lahko smo tudi mi krivi, ker jim to enostavno zamolčimo, ker bi sicer pa za nas zmanjkalo bonusa ...).

Protesti končno niso pravični, saj ne koncu tudi ob uspehu pridobijo le tisti, ki neke bonitete dobijo nazaj, izredno izredno redko pa tudi tisti, ki tistih bonitet nikoli niso poznali, pa bi jim prav enako pripadale.

Generični prazniki

Ljudje imamo pretežno vsi težave z voščili, sploh, če jih je treba napisati. Novoletne in božične voščilnice, velikonočne poslanice, tudi kartice stari mami z dopusta. Kaj sploh napisati? In na koncu napišemo pač nekaj povsem generičnega: Vesele praznike! ali Lep pozdrav z morja! To, kar verjetno piše že na fotografski strani kartice.

V redu, če gre za enkratni dogodek, če gremo pač samo enkrat na severni tečaj in tam oddamo pošto za prijazno sosedo, ki nam zaliva rože. A kaj, ko je (še kolikortoliko) vljudno, če nekaterim pišemo/pošljemo razglednico vsaj za kakšnega od praznikov ... vsako leto.

Danes je svetovni dan mokrišč. Teh nepriljubljenih ekosistemov mnogi ne marajo. Oziroma marajo jih le tisti, ki jih opazujejo od daleč, skozi okna pisarn, na primer. Ali pa tisti, ki jih obiščejo občasno, silno redko, manj kot enkrat letno.

Neposredno življenje z mokrišči pa je precej bolj naporno. V stavbah povzročajo vlago in potrebo po dodatni izolaciji. Praviloma je območje hladnejše in potrebujemo več kurjave. Tla so neredko nekoliko mehka, in če so nam statiki že kolikortoliko utrdili hišne temelje ali uredili plavajoče domovanje, bo z leti valovila dovozna cesta. Zakisanost ne bo omogočala rasti katerekoli poljščine. Tudi vzgoja otrok bo bolj zahtevna, saj bodo hitro mokri, lahko pa tudi kaj hujšega, če je voda globlja.

Ob svetovnem dnevu mokrišč bi se spodobilo pisati kaj lepega, kaj biodiverzitetno veličastnega, z zanosom - predvsem o napredku, ki ga je zahodno človeštvo doseglo v odnosu do mokrišč. Ja, takšne zadeve danes tudi lahko beremo v nekaterih medijih, ki se imajo za ekološko ozaveščene. In iz pisanj se vidi tista teža ostalih 364-ih dni, ko na mokrišča ne le ne mislimo, ampak so nam v življenju - razen tistim izza okenskih šip - boljkotne v napoto. Vidi se tisto trpljenje pisca, ko je sicer napisal/a, "Vesele praznike!" a se v resnici mučil/a z besedo "vesele" in z besedo "praznike", in še s klicajem. Pravzaprav ni vedel/a točno, kaj naj pravzaprav napiše, ker se tako le spodobi. Le čemu imamo generične praznike? Zakaj ne praznujemo takrat, ko smo veseli?


Jutri seveda mokrišč spet ne bomo marali.

Upam pa, da jih bomo vsaj pozabili. Človekova pozaba je namreč za ostalo naravo pogosto najboljše varstvo.

Procesno in instantno razmišljanje

Zdi se, da se je način razmišljanja človeka radikalno spremenil v zadnjih dvesto letih, torej nekako od indusstrijske revolucije dalje.

Nekdaj je bila večina človeštva vezana na zemljo, na samookrbno kmetijstvo in neposredni stik z naravo. Če so hoteli preživeti - in to pravim brez vsakega romantiziranja - so morali res delati, a predvsem so morali misliti, in še bolj: morali so spremljati naravne procese. Če jih ne bi, bi jim nedvomno trda predla, preživeli pa bi le po naključju.

Največji del razmišljanja so naši predniki verjetno posvetili prav povezovanju naravnih procesov in lastnih preživetvenih potreb. V zmernih klimatih pač ni zadostovalo, da je šel nekdo v gozd in si natrgal sadežev kadarkoli v letu. Potrebno je bilo pridelek smotrno posejati, vzgojiti, pospraviti, shraniti in obržati do naslednjega pridelka - v primeru slabe letine pa imeti tudi poskrbeti za nekaj dvo ali večletne rezerve. Podobno je bilo s kurjavo, obrambo pred živalmi ali naravnimi pojavi ipd. Končno je bilo treba tudi procesno razmišljati o vzdrževanju lastnega roda, torej potomcev. Vse to in še mnogo drugega, so procesi, za katere je treba tudi in predvsem razmišljati procesno. Dinamika je neprestana, in današnja odločitev je lahko jutri povsem neuporabna, če se okoliščine spremenijo. To pa vemo, da so v naravi edina stalnica prav spremembe.

Nasproti procesnemu razmišljanju stoji razmišljanje, ki mu bomo rekli instantno. Tu gre za močno poenostavitev, ko ima človek vse glavne dobrine za življenje in preživetje preskrbljene. Tako razmišlja otrok pred osamosvojitvijo, tako morda lahko razmišljajo še kakšna redka ljudstva, ki živijo v preobilju naravnih dobrin in niso zahtevna glede sodobnih pridobitev.

Instantno razmišljanje pomeni preprosto to, da vse, kar potrebujem, lahko hitro kupim. Torej mi ni treba prav nič razmišljati za drugo leto ali za ostarelost čez desetletja, tudi ne za jutri. Vse se dobi, samo če plačaš, in plačaš lahko. Celo pridobivanje tega namreč postane instantno - nekdo ti ga zagotovi, s pogodbo je zavezan, da ti bo ob koncu meseca ali tedna nekaj dal. Sistem deluje.

Za odnos človeka do narave je razlika procesnega in instantnega razmišljanja zelo pomembna. A ker človeku za lastno preživetje ni potrebno razmišljati več procesno, se nam zdi, da tudi o naravi kot takšni ni treba več razmišljati kot na preplet procesov. Verjetno je to jedrni problem današnjega človeka: način razmišljanja se je tako zožil, da v naravi ne vidimo drugega kot predmete.

Celo v naravovarstvu se gremo boljkotne varstvo predmetov (ogrožene vrste rastlin in živali, ekosistemi kot območja, biosfera kot statika zelenega planeta ...), o procesih pa večinoma ne vemo nič, kot da jih v naravi sploh ni. Ne le, da ne vemo in jih spregledamo. Niti nismo več sposobni vedeti. Še manj pa smo zmožni procesnega reševanja, zato naravovarstvu in okoljskim prizadevanjem po svetu ne ostaja nič drugega kot stalni poskusi instant rešitev.

Žal so ti instant poskusi tudi le instant uspešni.

Igranje neigranja

Dvojnost, ki človeštvo Zahoda razdvaja, je tudi neresničnost življenja, kot ga živimo. Bolje rečeno, pretvarjanje. Mnogi se kažejo kot bolj uspešni, bolj lepi, bolj bogati kot dejansko so - in tako krojijo sprednje strani enako uspešnih revij ali politike. Na drugi strani se kažejo ljudje, ki se sami, zaradi določenega vzroka ali ne, kažejo kot zapostavljeni, obrobni, nepomembni, grdi, nekako stalno pomoči potrebni, pa najsi bo to neka občina, t.i. alternativni umetnik ali stalno jamrajoči javni delavec. In prav tako polnijo sprednje strani.

Ljudje torej igrajo nekaj, kar niso - verjetno najbolj zato, da so prikazani tam spredaj.

Vendar pa se v zahodnem svetu skriva še ena kategorija dvojnosti, ki je nekakšno polzrcalno zgornjemu: ljudje ne igrajo tistega, kar igrajo. Prav konkretno to npr. odseva v TV novelah, t.i. osladnih nadaljevankah in t.i. resničnostnih šovih. Medij, kot je TV, naj bi prikazoval svet igranja, torej, bi pričakovali, da neki igralci igrajo določene like, kot je to nakazano zgoraj. A ne. Najbolj prodorne so oddaje, kjer ljudje "igrajo" svojo vsakdanjost. Kjer delajo pred kamerami v bistvu isto, kar (bi) tudi v svojem navadnem obslužbenem življenju. Seveda zato sploh ni treba, da so kakšni igralci, a kar demokracija šteje, se vseeno štejejo za igralce, in ljudje jih za takšne imajo, nevedoč, da s tem degradiramo kulturo in umetnost igralskega talenta.

Tudi ta polzrcalna skupina seveda uspešno prihaja na naslovnice, vodina mesta ipd.

Lahko bi se vprašali, kaj bo naslednja polzrcalna stopnja prihajanja v ospredje.
Neigranje neigranja?

Dobrina in hvaležnost, ali pravica in ?

Eden od problemov, ki se povečuje v današnji družbi je, da se dobrina spremeni v pravico. 

To pomeni, da če smo včeraj nekaj razumeli kot danost samo na sebi, danes ne moremo brez nje in jo zahtevamo, jutri pa smo se zanjo pripravljeni tudi pobijati. Tako je bilo skozi zgodovino npr. z lastništvom zemlje, predvsem pa z raznimi političnimi pravicami na meddržavnih ravneh, pa tudi povsem lokalno med sosedi in sploh ljudmi. 

Tudi v družbi in tudi brez lastnine so primeri. Danes si tako v Evropi ne moremo predstavljati, da ne bi imeli urejenega zdravstvenega zavarovanja, da ne bi imeli možnosti potovati povsod, da ne bi obstajala brezplačna šola ali da se lahko svobodno izražamo brez posebnega strahu, da bi za to odgovarjali. Vernik ima celo nekakšno pravico - ne toliko do veroizpovedi - amapak kar do Boga.

Danes je vsemu globalnemu svetu tudi povsem razumljivo, da narava ni več dobrina, ampak enostavno pravica, ki pripada meni, ker mi pač pripada. Nenazadnje - pravico do vode smo z velikim pompom vpisali v slovensko ustavo, ob tem pa dejansko uzakonili, da voda ni več splošna dobrina, ampak pravica določenih državljanov, in tudi ostala živa bitja smo nekako izločili iz pravnega sistema "pravice".

Ključna razlika med dobrino in pravico je v smernosti. Ob gledanju na svet okrog sebe kot dobrino smo hvaležni, lahko tudi aktivno hvaležni, torej je odnos dvosmeren. Ob dojemanju sveta kot pravice, gre za uzakonjen enosmerni odnos, ki vključuje pripadanje, in to pripadanje meni.

"Pravido do"  smo na Zahodu prignali tako daleč, da je govoriti o odvzemanju pravic - oziroma vračanju neke zadeve na raven dobrine - vsekakor nepravno, družbeno nesprejemljivo in enostavno prepovedano.

Zahodna družba se je torej navadila, da so pridobljene pravice nedotakljive. To pomeni, da ko mi je nekaj dano v pravnem smislu, mi ta isti pravni sistem te pravice ne more vzeti. Npr. če sem v javni upravi napredoval v nek plačilni razred, mi ta ista država razreda, torej plače, ne more znižati; če imam zagotovljeno pravico do neke socialne podpore, se mi ta ne more zmanjšati, če so ostali pogoji z moje strani ostali enaki; če so mi zagotovljene neke zdravstvene, sindikalne ali izobraževalne storitve, si politika le redko lahko privošči zmanjševanje pravic, oziroma to naredi s premetenimi potezami, ki imajo dejanske posledice na uporabnika šele čez določen čas - najpogosteje v naslednjem političnem mandatnem obdobju.

Ko zakonodaja spreminja dobrino v pravico, si jo v bistvu sama prilašča. Kot so si npr. v Ameriki pred stoletji (v Evropi pač nekoliko prej) brez posebnega ozira na domorodce razdelili zemljo, jo olastninili. In če se tisti domorodec služajno upira, mu napovem vojno in ga iztrebim. To so skrajni primeri, vendar v toku zgodovine povsem enako resnični za včeraj in za jutri. Tudi glede narave.

Imamo tudi pravico, da se nepravici upremo. To je še višja stopnja, o kateri bomo govorili kdaj drugič. Za preizkus pa lahko samo pomislimo, ali in kako se je človeku mogoče upreti pomanjkanju dobrega?

Kje so politični sintetiki?

Kadar so časi v družbi napeti, se pojavlja še in še političnih analitikov. Ti po dolgem in počez - prevsem počez - obirajo izpostavljene posameznike, ki so baje v svetu pomembni ali se vsaj kažejo tako.

Biti politični analitik seveda ni kar tako. Dobro je imeti nekaj šole. Geografija danes ni problem, ko nas spletna digitalna tehnologija oskrbuje z vsemi podrobnostmi od Marsa do cvetličnih lončkov. A dobro je tudi nekaj znati, npr. zgodovine, bančništva, diplomacije, družbenih ali mednarodnih odnosov - tega nam googlovi strokovnjaki ne servirajo kar tako. In potem analitiki mislijo, da jim pogled na virtualno zemljo zadostuje.

Za politične analitike se neredko izdajajo raznorazni poklici. Novinarji, na primer, bolje rečeno novičarji. Kako je z novicami vemo: narekuje jih poslovna politika medijske hiše. Lahko so daleč od resnice, vsekakor pa proti konkurenčnemu mediju. A vseeno, na obeh koncih konkurence se iz novičarjev preblikujejo v analitike, saj od novic hitro preidejo na bolj brane komentarje, v katerih so stališča lahko deklarirana drugače kot je stališče vodstva. Predvsem so taka pisanja bolj sočna, in zato bolj zgledajo analitska. Analitiki so lahko tudi sociologi - če analizirajo družbo, so seveda prvi poklicani, ali politologi, ki po nazivu sodeč o politiki morajo nekaj vedeti. Če so slučajno teologi, se neredko kaže, da bi bilo bolje, če bi govorili o bogovih, a pustimo to.

Zgodi se tudi, da politiki sami naročijo analizo politike. To je potem vrhunec analitskosti. Če je naročeni rezultat ugoden, se politika lahko razvija naprej, če analitika kaže bolj na slabo, pa se jo (žal) prikroji tako, da zgleda dobro. Seveda se takoj ko opazijo, pojavijo opozicijski analitiki, ki potem analize analizirajo, za njimi pa spet pozicija, ki naredi analizo analize analize. In tako naprej.

Problem družbe ni v slabih analizah. Težava je bolj v tem, da iz množice komentarjev, polzasbnih mnenj in ugibanj, predvsem pa iz analiz, nič nimamo. Berite časopisa - jutri ne boste vedeli ničesar več. Ne bo potrebno! Manjkajo namreč sinteze.

Kdaj bomo v medijih opazili politične sintetike? Ampak takšne, ki bodo imeli nekaj več šole, predvsem pa znanja in intuicije, ki bo presegla spletno brskanje?

Mediji med diplomacijo in atrakcijo

Če* človek tu in tam pogleda novice praktično kateregakoli domačega ali kateregakoli tujega medija, se pravzaprav zgrozi. Kako malo imajo t.i. novinarji spoštovanja do človeka! Kako surovo - odkrito ali med vrsticami - obdelujejo ali poveličujejo (kar je isto...) posameznike in posameznice, kako kruto izpostavljajo posamezne lastnosti nekega politika, znanstvenika, nekega klošarja ali človeka s družbenega obrobja navzgor ali navzdol. In prav hitro se ti lahko zgodi, da tja padeš ali pa te tja drugi porinejo, in postaneš za t.i. novinarje zanimiv.

Razlog za takšno medijsko obravnavo človeka je dokaj jasen: ni pomemnba resnica, ampak je pomembna samo izbrana resnica - tista, ki se preko medija dobro proda. Vse ostali, vključno s človekom, ki ga obdelujejo ali s človekom, ki mora te delne resnice konzumirati, ni skorajda nikomur mar.

Obstajajo tudi nekoliko bolj zmerni mediji. A ti veljajo za limonadaste. Beremo jih le v izjemnih primerih, sicer pa smo nanje naročeni zgolj iz nekakšne solidarnosti, pripadnosti ali navade.

Vsi ti mediji so iz dneva v dan. Ne živijo, prebijajo se.

Nekako nič več pa ni medijev, ki bi krojili usodo sveta. Torej takšnih, v katerih bi se njihovi sodelavci in sodelavke zavedali, da niso na trgu denarja, ampak na trgu novic. Celo t.i. neodvisni mediji so pravzaprav postali samo nasprotje t.i. odvisnih, pri vsebini pa približno ne kažejo nobene svobode.

In v čem bi bila svoboda?

Recimo v uglajenosti. Kulturen nagovor, jasen uvod, logični in široko razgledano jedro, smiselen komentar in zaključek.

Recimo v prijaznosti. Nikakor pocukrano, ampak uravnoteženo pogledati na dogodek ali človeka. Vsak ima dobre in slabe lastnosti - zakaj ne prikazati celote. In zakaj bralcem/gledalcem ... servirati samo t.i. atraktivno stran. In, nenazadnje, zakaj samega sebe kot novinarja/novinarko z grdim pisanjem prikazati kot grdega, če pa vendar to nisi!

In, recimo, v kančku diplomacije. Saj verjetno drži, da je skrita podpora neke politične opcije (žal) odločujoča za preživetje medija. In ob obratu z desne na levo ali nazaj se dokaj lepo na polovici vzdržuje pol sveta in denarja. Empak vseeno, zakaj ne bi vendarle bili nekoliko bolj diplomatski tudi do nasprotnikov ali tistih, s katerimi se morda šef ne more poistovetiti. Ne potuhnjeno in medvrstično zahrbtni, nikakor; samo diplomatski.

Morda bi se potem tudi oni, ki dandanes krojijo t.i. družbeno usodo, začeli obnašati diplomatsko. Resno diplomatsko. In v tem bi bila svoboda in v tem bi bilo krojenje usode družbe.

---

*Verjetno bi ta (in vsak) zapis moral začeti s "Spoštovane, spoštovani!", a upam, da vsebine govorijo zase.

Narava kot davčna blagajna

Večina reform, ki se jih lotevajo vladajoči po vsem svetu, se tiče davkov. Lahko se sicer reče zdravstvena ali šolska ali gospodarska ali naravovarstvena, lahko tudi moralna, a tako se samo reče. V bistvu pa gre za denar.

Večina oblastnikov po današnjem svetu reforme izvede tako, da se na videz ne zgodi nič. To pomeni, da se nek denar, ki ga državljani že itak nekam dajemo, preusmeri tja, kjer je za trenutno oblast bolj ugodno. Torej tja, kjer sicer oblast zaradi tega neposredno ne obogati, ampak običajno le pokrije nastalo izbubo preteklega obdobja, pridobi pa možnost manipuliranja s tem denarjem v prihodnje, torej tudi nastajanja nove izgube. Tako zadeve potekajo v stalnem zdrsu od reforme do reforme.

Če gledamo torej trenutno t.i. zdravstveno reformo (ki je v bistvu davčna), se res ne zgodi nič Če smo doslej plačevali npr. zasebni zavarovalnici, bomo zdaj pač državni. V žepu načeloma ne bo razlike in lahko se dajatev v povprečju celo zmanjša, saj državni aparati vsaj v začetku morda niti ne ve, koliko bo dodatno potreboval za lastno preživetje. In tudi pri zdravnikih zaradi te reforme ne bo razlike: javne ustanove bodo delovale po principu vsakomesečno nujno zagotovljene plače, polzasebniki bodo pač po sili razmer pristajali na stalno zniževanje koncesije, popoldanski zasebniki bodo dopoldansko javno sužbo uporabljali za naročniško preusmerjanje v popoldanski legalni posel, pravi zasebniki pa bodo - tako kot doslej - našli trg v bolj ugodnih davčnih razmerah. Tako ali drugače.

Dejansko pa se nekaj zgodi. Namreč, iz prostovoljnega plačevanja se v obvezno prenesejo le pravice, ki jih nekdo določi, to pa so bolj kot ne le osnovne pravice. Vsak dodatek, vsak t.i. nadstandard pa ostaja v sferi zasebnega zavarovanja in osebne odgovornosti. In tu se zgodba odvije povsem drugače. Zasebna sfera namreč oblastnikov ne zanima, se vanjo ne vtika in jo kar proglasi za nedotakljivo, nenazadnje nima nobenih meril, da bi jo merila. Skratka, kako je z mojim zasebnim žepom, to pač ni naloga javne oblasti, kajne?


Podobno se dogaja v odnosu gospodarstva do narave. Vsaka nova tovarna, nova investicija, nova infrastruktura v bistvu naravi ne prizadene nič novega. V zadnjem obdobju gre namreč v praktično v vseh primerih za t.i. čiste, torej okoljevarstveno in naravovarstveno sprejemljive posege. Stokovnjaki torej predhodno ocenijo, ali bo zadeva glede na dostavljeno dokumentacijo vplivala tako, da bo narava to lahko s svojimi mehanizmi uravnotežila ali ne. Načeloma so bile doslej vse takšne presoje uspešne, saj se z anravo ni zgodilo nič, kar bi posebej opazili ali bili sposobni opaziti. Torej, če pogledamo trenutno, se ne zgodi nič: namesto njive (ki pač ni prvobitna narava), bomo tovarno; namesto gozda (ki je nadzorovan in v bistvu gojen) bomo imeli avtocesto; namesto opuščenega peskokopa bomo dobili rbnik (oboje je enako človekova dejavnost in daleč od prvobitne neugledne narave, ki si sicer tako v peskokopu kot tudi v ribniku skuša pridobiti nazaj svoje mesto).

Pa vendarle. Zgodi se tisto, kar se zgodi pri reformah. Poveča se davek, in to davek, ki ga plača narava, in to tam, kjer ne merimo. Torej v tistem žepu, kjer naravovarstvo in okoljevarstvo ne merita, kamor morda pogleda kakšen zagret posameznik ali razborita nevladnica. Naravna sfera namreč oblastnikov ne zanima, se vanjo ne vtika in jo kar proglasi za nedotakljivo, nenazadnje nima nobenih meril, da bi jo merila. Skratka, kako je z naravo kot tako, to pač ne sodi v dojemljivost javne oblasti, kajne?

Naravna blagajna ima še mnogo virov. Ne pa neskončno.
Tudi ljudje smo še kar bolj zdravi kot bolni. Ne pa neskončno.

Mitologija in narava

Današnja iz razsvetljenstva izhajajoča znanost razlaga pojav mitov kot ostanek primitivnih verovanj. Teologije prevladujočih religij gredo še korak dlje in jih ne le obravnavajo, ampak neredko še danes preganjajo. Vera proti veri torej.

Večina mitov, če ne kar vsi, so - zanimivo - povezani z naravo. Morda s posameznimi bitji, drevesi, t.i. mitičnimi bitji, zverinami ali pohlevnozahrbtnimi živalmi; nekaj je tudi namišljenih, prav nemalo pa takšnih, ki so jih kasneje znanstveno paleontologi celo odkrili. Mnogi miti so povezani z ekosistemi, npr. morje kot simbol prehoda v onostranstvo, neprehodni gozdovi kot življenjski labirint, kamnite in peščene puščave, blodeča močvirja ... Marsikateri tudi z naravnimi pojavi, na primer tekom leta v povezavi s navideznim kroženjem sonca ali mesečni cikli vezani na luno; pa seveda dnevno-nočni pojavi, kratkočasnimi oscilacijami in še kakšni časovnoprostorski pojavi.

Vse to je svet mitov, ki ga poglobljeno obravnavajo znanstveniki v okviru mitologije.

Pa se vendarle vprašajmo, koliko je dejansko luči v tem razsvetljenstvu. Koliko gre torej dejansko za mite ali vsaj za mitične simbole? Mar živalski svet ni silno raznolik, in odkrivamo vse več t.i. eksotičnih bitij, ki nam ob nekoliko domišljije (ali celo brez) iz pomešanih okamnin dinozavra in pterozavra naredijo zmaja? Mar ni danes marsikateri obraz pajka ali vešče ali bolhe ali polžka dejnakso strašljiva kreatura, ki jo je naš prednik videl skozi lečo vodne kaplice? Ali ni gozd prav dejansko nevaren - a ne zaradi duhov, ampak preprosto iz vzgojnih razlogov, ker se v njem kot neizkušen ali otrok izgubiš in si podvržen manjšim ali večjim predatorjem? Mar ni bela koza iz nekaterih slovenskih pravljic dejansko bela koza; kaj pa je to posebnega, mnoge pasme koz so dejansko bele. Je res kaj mitskega v t.i. strašenju, da človek ne sme hoditi po močvirju, ker ga lahko potegne noter? Ga res potegne kaj drugega kot gravitacija v mehko podlago, izvlečenje pa onemogoča viskoznost in trenje namočene zemljine? Kaj je tu mitskega? In čas? Je res kaj posebno čarobnega spoštovati letne čase in jagode obirati v juniju, jabolka pa septembra; jeseni napravljati kurjavo da se pozimi v našem klimatskem pasu grejemo? Je čudno, da nas mnoge nosi luna, če pa je Luna prav resnična in prav zares v dobrih štirih tednih obleti Zemljo, in nenazadnje ni tako majhna, če premika cele oceane?

Kaj je tu zabožjovoljo mitičnega? Mar niso prav vsa t.i. nadnaravna bitja bila pravzaprav izvorno naravna, samo nek lažnivec (?) jih je hote ali nehote toliko prikrojil, da nam ne zgledajo več naravna??

Najhujša napaka t.i. kulturnega boja

Priznajmo si, evropska kultura, kakšno poznamo zadnjih nekaj sto let in se je tukaj razvijala nekaj tisočletij, - ta zadeva očitno neizbežno odhaja. Evropejci - in z nami Američani - smo žal preveč trdo prepričani v svoj kulturni prav in umišljeno trdnost dvojih temeljev, predvsem pa v izključujočo lastništvo teh temeljev.

Tista reč, tako opevana, in vse bolj opevana, ki bi jo radi poimenovali kulturni boj, in za katero mislimo, da gre za obrambo kulture in (sub)civilizacije, ta reč se strahotno izmika. In zdi se, da ne gre le za generacijsko razmišljanje, zdi se, da je evropska subcivilizacija preprosto pozabila - kot doslej že neštetokrat - da ni edina svetu.

Skratka, odhaja beseda in še pred njo knjiga, kakšno so nam vsadili stari, da odhaja grška tragikomika teatra, da se oblike izgubljajo v neokusnem ekpresionizmu tehnicizma, in da se morda edino še melodije dvanajstpoltonske lestvice vsaj rahlo ohranjajo.

Seveda ne stojimo križem rok. Kako bi le, menda majejo se temelji.

Tako je pravzaprav nastal kulturni boj. T.i. boj. Borimo se namreč, a boj je daleč napačen. Boj je nemogoče napačen. Namreč borimo se proti, namesto, da bi se borili za. Kulturo namreč. Če se boriš prosti, se namreč boriš proti. To je dvoja drža, tvoje stališče. Če si za, si vedno za. Mi, slavni Prvi svet, pa vodimo kulturni boj proti, nevedeč, da je ključna drža kot taka, in da tistega, proti čemur se borimo, v bistvu ni - oziroma je bistveno drugačno, kot si mislimo, da je.

In ta drugačnost naših sočasnih subcivilizacij, je - zaradi t.i. kulturnega boja tega kar ne moremo verjeti - pravzaprav naše zrcalo, še več, to smo kar mi sami. Naš kulturni boj, t.i. kulturni boj ni namreč nič drugega, kot bitka proti lastni kulturi, in to zato, ker je odločujoča naša drža. Mi enostavno in očitno ne moremo drugače. Evropejci mislimo, da mo si kulturno samovšečni. Ni res. Mi imamo svojo lastno kulturo za sebi sovražno, povrh pa še bežimo od takšnega spoznanja. Vse skupaj je del te strahotne drže, drže boja in strahu, ki nas pokopava.

Pa vendarle, to ni tragedija. Človek, misleči človek, bo obstal. In tudi od naše Evrope pobral tisto, kar bo dobrega ostalo. Dobro pač vedno ostane, naj vejamemo ali ne - ne more drugače, ker je v svoji dobri drži.