Umetnost zadnje čase ubira različna pota. Vedno jih je. Tako se nekaj zadnjih desetletij pojavlja dokaj zanimiva, precej interaktivna, večinoma pa potrošniško improvizirana oblika nečesa, kar je podobno gledališču (ker se pač gleda), v njem praviloma nastopa en človek, bistveno pa je, da ne gre za trden vnaprejšnji scenarij, ampak ga izvajalec sproti prilagaja glede na odzive publike. Takšna improvizacija je seveda le redko povsem sprotna. Običajno je v ozadju cela množica sestavnih delov, ki jih potem izvede ali ne. Najpogosteje slišimo za stand-up komedije. Če je to že umetnost, bo pokazal čas.
Stand-up pristop se kaže tudi na mnogih drugih področjih. Tako skušamo najti razne rešitve pri obrtniških delih - starih klasičnih obrtnikov je le še bore malo. Zelo pogosto imamo stand-up male trgovinice, kjer v bistvu trgovcu niti malo ne gre za blago, še manj za kupca, zato vsakih nekaj let ali mesecev radikalno zamenja vsebino, ki jo prodaja. Tudi popoldanski prodajalci so podobni: en čas sveče, potem čistila, pa gate, pa vrečke itd. Pa ne le ti - vse pogosteje trgovec v trgovini gre podrobnosti o artiklu, ki ga sicer prodaja, kar pred stranko gledat na internet. Skratka, starih trgovcev s tradicijo, mogoče celo večgeneracijsko, teh ni več, čeprav le takšni res lahko zbrane odzive kupcev dolgoročno ocenijo in se potem ravnajo v dobro obojih, sebe in kupcev. Stan-up poslovneži seveda ne vedo, da kupci potrebujemo trgovce tudi za kaj drugega kot za odlaganje denarja.
Pa še drugi primeri so, v politiki, v javni upravi; in gorje nam: v šolstvu in zdravstvu ... In to je daleč od klasične improvizacije, kjer mora izvajalec imeti hudo široko podlago v izobrazbi in predvsem v talentu za tisto področje.
Stand-up se pojavlja tudi na področju, ki škoduje človeku neposredno, ki ga dejansko prizadene. To je stand-up življenje. V vseh generacijah se neizmerno širi. Na primer, velika večina ljudi, ko se upokoji, začne stand-up upokojenski staž. Nekateri padejo v resno krizo. Zakaj? Seveda, ni bilo priprave. Pričakovana in morda zaslužena mirnost upokojenstva se je sprevrgla v stand-up tragedijo. Ni več družbe, oslabljene telesne možnosti za delo se skrivajo pod pregovorno prezaposlenost ipd. Podobno ob nastopu dela: za poklic se je izučil/a, a kaj, ko prve tedne, mesece, leta, biva v neki službi brez ideje, kaj bi. Celo v taki, ki je poklicu blizu. In čas mineva.
Najhujši primeri so pri mladih. Že od nekdaj je znano, da se mladi vse manj pripravljajo na življenje. Sedanja dostopnost do informacij jih še dodatno zavaja. Misleč, da so vse rešitve nekje na spletu, so osiromašeni prav vseh izkušenj. In, ker starši zanje zelo skrbimo, in jim vse prinesemo k riti - in bogvari, da bi ta organ uporabil za kakšno drugo reč - so otroci in mladi oropani še za preizkušnje. Tako nastanejo odlični pogoji za stand-up življenje. O smislu se itak ne pogovarjamo več, to je zastarelo. O cilju prav tako ne, saj je danes vse tako dinamično, da se cilji spreminjajo iz dneva v dan. O vrednotah: kdo pa še to sprašuje? Kakorkoli, vse bolj dobiva veljavo sestavljanka različnih hecov, dovtipov, kratkih cinizmov, ponarejenih nasmehov in jokov, tjavendan, kakor pade.
Verjetno se bo tudi to enkrat uravnotežilo, a dokler se ne bo, bo kar naporno. Na eni strani - zunanji - ni problem, da se življenje sestavi iz odzivov, ki jih stand-up izvajalec opazuje pri soljudeh. Problem je, če jih ne opazi. Na drugi strani - notranji - ni problem, če človek živi improvizirano. Problem je, da nima nobenega gradiva in prav nobenega znanja, iz česar bi sploh improviziral.
In v središču: ni problem, če se vsi skupaj in vsak na svoj način gremo tole življenje, ki nam je dano. Problem je, da/če od soljudi, od "publike" torej, vzamemo le tiste odzive, ki nas zavajajo, od svoje notranjosti pa posledično le tiste lastnosti, ki sploh niso naši talenti, prave talente pa pustimo za čas upokojenstva. Takrat mlado življenje postane res težavno in step-up se rad obrne v fall-down. Tudi celotna družba?