18. avg. 2016

Najhujša kritika

Ljudje kritiziramo vsevprek. Posebej, če se ni treba podpisati, ali pa će to delamo v domačem krogu enakomislečih. Nihče ni nedotakljiv, in informacij imamo vedno ravno zadosti, da lahko o kom kaj kritičnega povemo. Dokler kritike ostajajo v takem krogu, so relativno nepomembne. Anonimne postanejo problematične le takrat, ko se jih kdo resno loti - pa še takrat ne gre za reševanje resnice, ampak prej reševanje anonimneža.

Kritike postanejo pomemnbe, če so javne in če so avtorizirane.

Kritika je načeloma dobra. Torej: čeprav je morda negativna, nas neredko dvigne, vsaj dolgoročno. Zakaj je tako? Preprosto zato, ker nekdo, ki ga kritiziramo, se je že prej izpostavil. Torej je imel dovolj poguma, da se je izpostavil, in kar pomeni, da mora imeti zadosti poguma, da bo prenesel kritiko. Če ni tako, je itak zelo verjetno bolje, da tisto reč opusti.

Kritike so lahko tudi grde, in neupravičene. Takrat je nekoliko težje, a vseeno, kdor v svoji izpostavljeni dejavnosti ne obupaa na prvem koraku, ob prvi neugodni kritiki, je verjetno na pravi poti - oziroma na poti, za katero ve, kam vodi. In to zadostuje. Zato tudi neupravičene in celo grde kritike lahko vodijo v dobro spodbudo.

Ljudje tudi hvalimo. Torej, upravičeno hvalimo, ne v leporečju. Taka pohvala je predvsem vzgojna, otrok jo celo potrebuje. A ponavljam, leporečenje ni pohvala, je le lenoba, je le kazanje nesposobnosti, da  nečesa dobrega nismo sposobni razpoznati. In vsak ima kaj dobrega, mar ne?

Upravičena hvala dobro dene, hkrati pa spodbudi. Vedno. In po tem se loči od pohvalisanja. Tega ne potrebuje nihče.

Kritike so torej različne, pozitivne in negative, resnične in lažne, sprejemljive in odvratne.

Najhujše pa so tiste kritike, ki ti jo izreče nekdo, ki te je dotlej vedno hvalil, iskreno hvalil. Pri tem niti ni pomembno, ali je javna ali zasebna. To je kritika, ki boli na poseben način, in hkrati daje največ energije za drugi in vse nadaljnje korake.