3. avg. 2016

Diametralno reševanje

Ustrezen pristop v pravem trenutku je pri reševanju življenj neredko odločilno. Če se spomnimo tečajev prve pomoči, je npr. pri hudih prometnih nesrečah izredno pomembno, komu pomagamo najprej, kdo je res v težavah in kdo je zgolj siten. In nenazadnje, žal, da nekaterim enostavno ni mogoče pomagati. Poklicni reševalci pridobijo intuicijo in verjamem, da je sčasoma postane tako dobra, da rečijo več ljudi kot vsaka filozofija.

V življenju ni nič drugače. Odločitve oziroma izbire, kaj storiti najprej in kaj se ne mudi, kaj je bolj in kaj manj pomembno, nikoli ne morejo biti povsem čiste. Nekateri pravijo, da človek vedno izbira manjše zlo. Drugi, bolj optimistično, da se je treba odločiti za tisto, kar povzroči več dobrega. Tretji se niti ne odločajo; četrti se sploh ne zavedajo, da se je v življenju treba, ali pa da se smemo odločati. Tako pač svet teče.

Večkrat - in to je znak zelo hude krize - pa se ljudje odločajo očitno napačno. Diametralno nasprotno. Če takoj odkrijemo, o čem bo govora: reševalec je v bistvu sestavni del krize same, sestavni del problema, zato enostavno ni mogoče, da bi se odločal vsaj bolj prav kot bolj narobe. Odloči se diametralno obratno od prav.

Nek dogodek pretrese družbo. Pravzaprav so taki dogodki že redki, saj človek vse težje ločuje dejanskost od oddaljenih medijskih novic, vojaške računalniške igrice od dejanskega notranjega sovraštva.

A vseeno. Nasilna smrt otroka nas vedno pretrese. In nekaj je treba ukreniti. Politika mora reagirati, socialne službe se morajo zganiti. Tak je red v Zahodni družbi in preko njega ne moreš. In politika res reagira. A glej, nekaj ni v redu. Politika je v nekem primeru namesto nasilja začela reševati vzgojo. Nekaj povsem drugega. Politika ne loči med ubojem in vzgojo. Vzgojo uvrsti v kriminalna dejanja, v rubriko ubijanja. Je vsakemu sicer povsem jasno, da nasilje ne sodi v vzgojo, ampak vsak - tudi politik - ve, da v vzgojo spadajo meje. To pa ni nasilje in ni ubijanje. To je nekaj kategorično drugega, diametralno drugače.

Ljudje, ki so sistemski del krize, v tem času res ne bi smeli igrati reševalcev. Je morda življenjsko kar bolj nevarno kot "ubijanje", telesno, duševno, duhovno, čustveno, kakršnooli si že človek lahko zamisli.

Kdor ubija,  ubija iz sebe. Kdor vzgaja, vzgaja za druge.