28. avg. 2016

Maščevanje strelcev in žrtev

Kadar se v kakšni majhni skupnosti kaj hudega zgodi, se zganejo vsi. Nekateri so vznemirjeni, nekateri pretreseni, nekateri prestrašeni, spet drugi obupani in jezni. Mnogi vse to skupaj, večina pa sicer zganjena, a nič ganjena.

Večina teh, sicer zganjenih a neganjenih, potem zahteva ukrepe. Nekdaj so govorili o maščevanju, danes tak grob izraz v uglajen zahodnomestni besednjak ne sodi več. In če so npr. vsi udeleženci mrtvi, maščevanje res nima smisla. Če ima zahodna družba kaj od krščanstva, in se tega globoko drži, ima to: zob za zob ne prinese rešitve. Torej, maščevanja ni. Je pa treba nekaj narediti, nekako se je treba "maščevati".

Iščemo torej tistega, kateremu se bomo maščevali.

In glej ga zlomka, najde se. Namreč, družba, ki se zgane, a ni ganjena, postane sama sebi primerna tarča, da se nekaj ukrene. Baza začne udrihati čez pristojne (lahko tudi elegantno, ampak udrihanje ostane). In pristojni (ali tisti, ki jih ta ista družba preko medijev ali brez njih, neredko anonimno, imenuje pristojne) se začnejo nemudoma maščevati tej družbi. Če gre za politike, celo neposredno svojim volilcem! Nemudoma torej začnejo zaostrovati ukrepe, zakonodajo, uredbe, akcijske načrte in tudi "konkretne" akcije, da se kaj tako hudega ne bo več zgodilo. S temi akcijami potem maščevalno morijo družbo.

Težave se takrat, ko je hudo, ne rešujejo tako. Seveda je treba poskrbeti za neposredno prizadete. A nikakor se ni treba "maščevati" tistim preostalim, tisti množici, ki se je tisto hudo ne tiče naposredno. Posebej pa se ne smemo "maščevati" v času, ko smo vznemirjeni - tak čas je namreč zaradi občutljivosti sila nevaren, da hudo le povečamo - morda celo nevede. In tisti pristojni in "pristojni" so vsekakor vznemirjeni, žal ne toliko zaradi hudega, ki se je zgodilo, ampak zaradi hudega, ki se jim lahko pripeti.

In potem se jutri zgodi še eno streljanje in še ena žrtev.

---
Podobno je v prometu.
podobno je v reševanju zdravstva.
Podobno je v šolstvu in kulturi.
Podobno je celo pri humanosti, sploh na zahodu.
Podobno je v mednarodni diplomaciji.

Smrti so različne. Na koncu izgubimo vsi. Umremo pa tudi. Ali pridobimo?
...

In še tri vprašanja:
1. Bi bilo smiselno se vseeno malo umiriti, počasi zlesti ven iz te otročje družbene pubertete?
2. Se tudi veliki nalezejo majhnosti, če gre za hude dogodke?
3. Je vljudnostni molk kdaj rešitev?