Skorajda ni filozofa, ki se ne bi kdaj lotil pisati o Bogu, in ni ga misleca, ki se ne bi tako ali drugače ukvarjal z bogom. Ta vseprisotnost misli je že tako obsežna, da mnogi že zaradi nje verjamejo v nekega boga.
Pa je škoda. Ovira miselni promet in ovira duhovni napredek.
Problem razmišljanja o bogu je podoben razmišljanju o naravi. Oboje je tako zelo preobsežno, da je Kant v bistvu imel prav: človekov um ima praktične meje, in razsodnost nima neomejene moči. Če namreč Bog je, potem itak je, in ni pri nas ljudeh nič drugače, ali rečemo, da je ali rečemo, da ga ni. Če pa Boga ni, pa je vsakršno ukvarjanje s tem vprašanjem brezpredmetno in samo stvar človekove fikcije, tudi nasprotovanje. Dokazovati nekaj, kar je večje od tebe - prosim lepo - to nikakor ne gre. Še pri majhnih rečeh se lovimo in mnogi, ki mislijo, da vejo, v bistvu ravno zato ne vejo, ker si sami v svojih mislih naredijo mejo vedenja, preko katere sami sebe ne spustijo. In je škoda, škoda talentov in človekovih zmožnosti, ki so kljub vsemu verjetno res večje, kot si mislimo, celo kot si želimo.
Pisati o Bogu znajo mnogi. Mislijo, da znajo. Veliko je o tem napisanega: torej o Bogu, o tistem, kar ni Bog, o bogu, ki ga v bistvu ni, in o tem, ali je razpravljati o bogovih smiselno ali ne, in še o tem, ali je smiselnost sploh na mestu, ali bi raje vse prepustili vnemar.
Jedro težav pisanja o bogu, kakršnekoli že misli so, je v tem, da vedno izhajajo iz predpostavke. Prav nikoli ni drugače, ker drugače ne more biti. Torej na eni strani je miselno izhodišče na poziciji, da Bog je, na drugi, da boga ni. Spopad tam vmes je pravzaprav nepomemben, prav malenkosten, in to prav zaradi obsežnosti in dejanske nerešljivosti problema. In ker mislec izjaha iz izbrane pozicije, nima nobene možnosti priti docilja, ker je svoj začetek pravzaprav označil za cilj. In je škoda, lahko bi bolj napredovali.
Stari Izraleci so imeli prav, ko imena boga niso smeli izustiti, še misliti ne. Tako je Bog ostal to kar je. Potem je prišla zabloda prevodov izraza "beseda", ki se je na tak ali drugačen način naselila med ljudi. In to besedo so potem nazaj aplicirali na Boga, in dobili odličnega boga. No, ne ravno odličnega, ampak ravno všečnega. In s takim je najlažje. Uporabiš ga po potrebi, vanj verjameš po trenutni situaciji, z njim opreriraš takrat, ko škodovati pa že ne more, in tako živiš od sem do tja, z vero v nevero, z bogom brez Boga in z Bogom brez boga.
Zadeva je v bistvu neverjetna. Bog pa tudi. Če ni celo nepotrebno, niti da bi bil verjeten, niti da bi bil neverjeten.
In po domače. Zadeva je podobna gašenju požara ali prometnim prekrškom. V prvem primeru se na primer bolj prestrašimo gasilske akcije, tuljenja siren, paničnega tekanja in brezglavih reakcij mnogih. V drugem se bolj bojimo kazni, kaj kazni, sramote, da te bo ustavil policist in te oglobil, in te grdo gledal in ... Kaj ogenj, kaj nevarnost, ki smo jo povzročili. Naš svet je očitno drugačen. Pa je škoda. Požar bi bil prej pogašen, in mrtvih ali poškodovanih na cestah bi bilo manj.