Problem naslavljanja mednarodne javnosti so prevodi, zato je
besedilo treba brati v tem kontekstu, če obstaja več jezikovnih različic in originala ne doumevamo, pa vzporedno v več jezikih, ki jih razumemo.
Primer papeževe okrožnice Laudato si', ki je bila izdana lani.
Okrožnica ima že ob svojem nastajanju
dokaj pestro jezikovno pot. Naravoslovne in družboslovne podlage, ki so povzete
po projektu s sicer angleškim naslovom Climate Change, Justice and Sustainability Linking Climate and Development Policy, so izvorno nedvomno v nemščini, ker so ga prevladujoče izvajali nemški projektni partnerji. Kardinal Turkson, ki je bil
glavni redaktor besedila, in je njegova skupina pripravila večino podrobnosti,
govori angleško. Papežev prevladujoč pogovorni jezik je španščina, po očetu
tudi italijanščina, ki mi je zelo prav prišla po izvolitvi za rimskega škofa.
Skoraj ni dvoma, da so mu pred končnim pregledom in osebnimi dopolnitvami
besedila, ki ga je izvajal na zato namenjenih duhovnih vajah, celotno besedilo posredovali
v španščini. Podpisal je italijansko različico, ki se od španske razlikuje le v
slovničnih niansah. Laudato si' je tako prva papeška okrožnica, pri kateri je
latinščina kot izvirni jezik besedila sploh opuščena. Iz francoskega in
nemškega prevoda – oba sta nekoliko daljša od vseh drugih jezikov – je razvidno,
da gre za razlagalni prevod. Angleško besedilo je pragmatično in se na prvi
pogled najbolj oddalji od italijanščine.
Slovenski prevod je nastajal na osnovi
italijanske podlage in s pomočjo nemščine v primerih nejasnosti. Le pri redkih posameznih
odstavkih, predvsem s področja naravoslovja, se slovenščina nasloni tudi na
angleški prevod, v katerem danes prevladuje znanstveno objavljanje.
Treba je tudi omeniti, da so slovenski prevajalci uporabili bolj
arhaičen jezik kot izvirni, in tudi nekoliko zapleteno stavčno sintakso, ki v
nekaterih primerih pomen celo obrne. Težave so se kazale tudi pri prevodu
nekaterih izrazih s področja zakonodaje, ki jih je bilo kljub nedoslednosti na
koncu najbolj pragmatično rešiti z uporabo dikcije, kakršno uporablja slovenska
zakonodaja. Poleg tega jezikovne zadrege izhajajo iz nedorečenega izrazoslovja
v slovenskem prostoru. Že tehnični zrazi kot so okolje, narava, okolica,
ekologija, ravnanje z odpadki ipd. so v našem prostoru zelo gibljivi. Še bolj
se zaplete z izrazoslovjem s področja etike narave in naravovarstva.
Uradno
veljavne različice so ne glede na doslednost ali razlagalnost torej italijanščina,
španščina, portugalščina, nemščina, angleščina, poljščina in arabščina. Za
končni prevod v druge jezike uradno odgovarja krajevna Cerkev, za slovenščino torej Slovenska
škofovska konferenca. Razumljivo je, da so vsi zunanji citati vzeti iz že
obstoječih uradnih prevodov, besedilo pa slogovno označeno v smer jezika,
kakršnega uporablja slovenska teologija kot znanost.
Si lahko predstavljamo, kako zapletena so mednarodna pogajanja s kateregakoli področja?