Ja ali ne sta pravzaprav najtežji izbiri, kadar se človek mora nekaj odločati. Seveda ne gre za vsakodnevne zadeve, ki so utečene in neštetokrat preizkušene. Tam nimamo večjih problemov. Tu gre za odločanja, ki so nova, za izzive, ki usmerjajo našo prihodnost, predvsem pa za tiste, pri katerih so pravzaprav bolj kot odločitev sama v danih razmerah pomembne okoliščine, in morda še bolj okoliščine posledic, ki pa jih še sploh ne poznamo - niti posledic, niti okoliščin.
Odločitvam ja-ali-ne se pogosto radi izogibamo, včasih jih celo nevede zamenjujemo: torej naredimo ravno obratno, kot smo mislili, pa se tega sploh ne zavemo, ali celo nikoli ne zavemo.
Če otroka vprašate, ali bo nekaj jedel, bo rekel ne, ne da bi vedel, zakaj je rekel ne. Tudi, če bo videl neko igračo v trgovini, bo hotel moj ja, brez posebnega razloga, in celo tako, da mu že čez kratek čas tisti ja ne bo več pomemben - oziroma mu bo igrača, ki si jo je prej neznansko želel, odveč, torej bo postala ne. Tu gre za tipično od-situacije-odvisno obnašanje, ki jo trg zna spretno izkoriščati. Okoliščine (?embalaža) so torej pomembne, in ne otrokova odločitev. Vzgojitelj, ki vidi kaj več kot le vzgojenca, bo to znal presoditi, bo znal gledati "ekološko" v smislu vključevanja okolice/okolja v proces.
V mladih letih se odločanje ja-ne močno prevesi v popolno zmešnjavo ja-ne-ja-ne-...ja-ne. Niti človek sam, še manj pa tisti v njegovi/njeni okolici ne zmorejo več presojati, kdaj je ja res ja in kdaj je v bistvu ne. In obratno. Podobno ni mogoče nikoli reči, koliko nek ja, ki je ta trenutek res ja, čez kratek čas še drži, in morda popolnoma zvodeni, da ni niti ja, niti ne. Razmere (zunanje, in predvsem notranje okolje) so v tem obdobju tako spremenljive, da človek sam ne ve več, kdaj se tako zelo obrnejo, da včerajšnji ne postane danes absolutni ne, in povrh še pozabi na včerajšnjo trmo ne.
V zrelih letih naj bi človek do neke mere presegel časovne dimenzije, ki ga ovirajo pri kredibilnosti odločitev, oziroma, ki soljudem onemogočajo jasno razpoznavanje, kdaj je nekaj ja in kdaj ne. Nekateri to res dosežejo, drugi pa - spet - v določenem (načrtnem ali slučajnem) okolju ostanejo nekoliko zadaj. Njihove odločitve med ja in ne ostajajo nestabilne. No, dejansko ni človeka, ki bi res zmogel presoditi vse okoliščine ... ampak vsaj do neke mere pa vseeno. Vsaj tako še kar pričakujemo.
Okoliščine našij ja-jev in ne-jev so lahko dirigirane s strani politike, spretne reklame, populizma, osebnih razmer, celo razpoloženja ali trme. Tako se zgodi, da npr. na referendumu v bistvu ne vemo, ali naj obkrožimo ja ali ne. Zato se zdi, da se mnogi, če ne večina, odloča glede na trenutne okoliščine, žal prepogosto celo glede na trenutno umetno ustvarjeno klimo. Zdi se, da so redki, res redki, ki se odločajo sami po svoji presoji. Verjetno bi bilo treba presojati širše, torej časovno daljše okoliščine in predvsem trende, ki pa se nam v obdobju kampanije čudežno skrijejo.
Problem odločitve ja ali ne je povsem človeški. Človek se namreč globinsko tako skrajno sploh ne zmore odločati. Noben ne ne more biti res ne, in noben ja ne more biti popoln ja. Niti tisti vsakdanji in "utečeni". Če bi bilo drugače, pomeni, da smo se zaprli v principe in ne moremo nikamor napredovati. Življenje umre.
V javnosti bi vsaj zato morali npr. pri referendumu uvesti eno tretjo možnost, ki niti ne bi bila srednja, ampak bi bila nad odločitvijo ja-ne. Nekaj podobnega kot volilno vzdržanje, ki pa ne bi bilo le ignoranca, ampak bi spraševalcem bistveno bolje pokazala stanje družbe, ljudem pa omogočala večjo naravnost.
Seveda pa se spet odpre vprašanje, kdaj in kakšno je pravzaprav odgovorno vzdržanje.