Večina človekovih dejavnosti bolj ali manj - oziroma vsaj občasno - zahaja v absurde. Tudi znanost, in predvsem tista, ki jo plačuje javnost.
Na primer neka država sprejme zakon, da tista znanost, katere rezultati bodo uperjeni proti oblasti, ne bo financirana iz javnega denarja. Če odmislimo, da je demokracija zahtevna zadeva, in da je prevlada močnejšega zagotovljena tudi v primeru skoraj popolne izenačenosti (npr 49:51), gre za dokajšen absurd. Raziskovalci namreč naenkrat ne vedo več, kaj to sploh pomeni - in ali morajo torej v najhujših primerih z rezultati čakati na naslednji volilni obrat.
Drug primer absurda znanosti je izključujoča utilitarnost, ali po domače, podpiranje izključno tiste znanosti, ki služi financerju. Nekoliko je podobna zgornjemu primeru, le s to razliko, da gre tu za ukazano delovanje, in neredko za "ukazane" rezultate. Kaj je problem ukazanega delovanja? Podobno kot z umetnostjo: ne le ponarejanje vsebine, ampak predvsem zaviranje duha, kradena svoboda, in zato so rezultati v veliki večini bistveno slabši, ker znanstveniki ne vložijo svojih sposobnosti, ampak morajo energijo porabiti za ustrezanje plačnikom.
Tretji absurd je podpiranje znanosti, ki nesorazmerno ne služi ničemur, oziroma, ki ne služi cilju vsebine, ampak cilju namena. Tudi ta je povezana z zgornjimi primeri (oziroma je nadprimer). Najpogosteje gre za raziskave zgolj zato, da se pokažemo, da se nekdo izkaže, ali še huje, da drugim dokazujemo, da nekaj imamo, da smo nekaj sposobni enako ali boljše kot oni.
V vseh treh primerih ne gre zgolj za negativnost. V vseh se kljub vsemu, nekako po stranskem tiru, znanje človeštva povečuje in duh napreduje. Zato so to še večji absurdi.
Družba, ki gre v absurdih predaleč, bo verjetno hitreje propadla, saj porablja preveč energije za ukvarjanje z absurdi, kot za ukvarjanje s priblemi ali vsebinami.