Če človek gleda blišč velikih filmskih studijev, si mora priznati, da tovrstna industrija - nekateri bi jo radi imenovali umetnost - močno vpliva na svet. Naklonjenost posameznim prikupnim obrazom ali postavam, pravila drže pred kamerami, izbrane besede na pogovoru, spretnost nedostopnosti in manipulacij na spletnih omrežjih, agencije in sindikati. Najbrž v ozadju tudi trdo delo posameznikov in psoameznic, napornih potovanj, težko uskladljivega zasebnega življenja itd.
Vseeno, gre za blišč, ki se pojavlja na prvih straneh časopisov v katerikoli obliki jih že beremo. Blišč na osebni ravni je običajno kratkotrajen - ostane le tisti na prvi steani. Vsebina je že povsem drugačna.
Nekateri znajo blišč igrati. Znajo doseči, da so na naslovnicah, da so ustrezno predrugačeni na t.i. lepše, da se jim s tem ali onim tehničnim trikom popravi kakšna prirojena hiba, da so skratka bolj taki, kakršne si želijo odjemalci, in dosti manj taki, kot dejansko so, ali celo, kot bi radi bili.
Nekateri znajo tudi igrati igralce. Vendar to ni dvojna igra, kjer bi se en talent srečeval in oplemenitl z drugim, in bi tako nastalo uz dveh več kot ena. Ne. Gre za igralce, ki igrajo samo igro, in ničesar drugega, pa še to tako slabo, da iz obe iger sestavijo vsoto, ki je manjša od ene, celo zelo blizu ničje.
Javnost je tako rekoč igra. Vsak malo igra, vsak se gre malo dvojne ali kar večkratne igre. Dejstvo je le, da že igro samo človek težko prikriva. Kaj šele igro igre.