17. dec. 2015

Pravica do pravice

Zanimivo, da se v času kakšne politične akcije tako gostobesedno motamo okrog besed, ki sicer v naši kulturi pomenijo vrednote, ki imajo svoj temelj in svoj razvoj, predvsem pa našo osebno izkušnjo. Zdaj pa naekrat dobijo povsem banalni pomen, za katerega smo se bodisi pripravljeni dobesedno pobiti med seboj, ali pa izpade v popolno brezoblinost in celo neobstoj.

Zanimivo, da se to dogaja prav v določenih časih, sicer pa se s temi zadevami sploh ne ukvarjamo: bodisi zato, ker pač ne vidimo smisla, da bi se, ali pa zato, ker smo smisel tako globoko doumeli, da nam je v bistvu vse jasno in samo še ostajamo odprti za življenje. Morda je med tema skrajnostma še kakšna malenskost vmes, prav veliko pa ne.

Pravica človeka do različnih stvari ni bila doslej še nikoli utemeljena v odnosu do ostalega sveta. Pravica človeka do sočloveka? Pravica do naravnih virov? Pravica do svojih misli? Pravica do kakovostnega življenja? Pravica do smrti? In še množica bolj vsakdanjih in v naši kulturi bolj običajnih: do šolanja, do doma, do družbenega varstva, do zasebnosti ... Ja, govorimo o tem, tudi razmišljamo, ampak pravico obravnavamo nekaj, kar je, kar je nek nedoločen zakon v oblaku nevemčesa.

In zdaj? Ali imamo pravico do pravice? Torej, ali je pravica sploh takšno "blago", do katerega imamo kot ljudje pravico? Ali je, nasprotno, mar ni to neka danost, ki je v bistvu dana v okviru odnosov neke družbe, sam na sebi pa je nimaš - in bolj če je nimaš, več je imaš? Oziroma, bolj če si svoboden do pravice, več se je pokaže, in tudi več je lahko uporabiš. Kakšne pravice bi imel en in sam človek na samotnem otoku?

Pa se še vprašajmo, za kaj pravzaprav pravico rabiš? Za kaj jo torej imeti? Za uveljavljanje? Za ponižnost? Za vsakdanje življenje? Za izpolnitev nekih trenutnih ali manj trenutnih želja? Za napredek? Morda za kulturo?

Pravica je globoka lastnost človeških odnosov. Če živimo kot posamezniki, če vse reči krog sebe gledamo kot na stvari, in pri tem zanemarjamo odnose, smo kot posamezniki na samotnih otokih. Pravic sami na sebi ne potrebujemo, in zahtevamo jih le zato, da bi bližnjemu morda nekoliko omejili njegov samotni otok, v katerem v bistvu nima prav tako kot ti, nobenih pravic.

Ali torej človek kot posameznik  - ali človek kot vrsta v odnosu do vrst drugih živih bitij - torej ima pravico do pravice - ali mu je (in enako ostalim bitjem) pravica dana zaradi odnosov, v katerih je tudi sam, in vanje celo zavestno vstopa.