Družba in posamezniki se radi zapičimo v kakšno stvar, predvsem takšno, ki jo imamo trenutno pred sabo. Na primer človekove pravice. Pravzaprav nekaj, kar uveljavlja predvsem tisti (posameznik ali družba), ki ima že itak preveč pravic. Ostali del sveta je zunaj te njegove/njene paradigme, in se s pravicami niti ne ukvarja. Če se, se v obliki nekakšne diplomacije, npr. med državami, kakršno smo lahko več kot slutili nedavno v Parizu, pri čemer pa v bistvu ni šlo za pravice tretjega sveta, ampak predvsem za dolžnosti prvega sveta. Ali osebno, ko nekdo skuša uvelavljati nekaj, česar sploh ni mogoče uveljavljati.
O dolžnostih govorimo stežka. To nam je gotovo ostalo od otroštva, ko so dolžnosti izvajali naši starši in/ali tisti, ki so skrbeli za nas. Tako se zdi, da večina odraslega sveta ostane pri razumevanju dolžnosti zgolj in samo kot prisilo. Zato tudi nemalo ljudi živi in dela izključno takrat in tako, kot rečejo drugi, oziroma kot ukazuje sistem v katerega so postavljeni. Za olajšanje oziroma opravičilo si nadenejo masko predanosti. Res le masko, znotraj in anonimno v javnosti, ali v izbrani družbi pa, saj vemo, kritika na kritiko, vse je narobe, vse je črno: preteklost in prihodnost, najbolj pa zdaj.
Človek je pozabil, da ima v svoji sposobnosti samozavedanja in zavedanja samozavedanja dejansko pravico do dolžnosti, in to tiste dolžnosti, ki si jo v tej zavestnosti sam ne le izbira, ampak jo dejansko ima. Ta dolžnost namreč izvira iz nas samih, iz prav te zavestnosti. Če imaš talent za glasbo, si ga dolžan izpolniti. Načinov je mnogo, in pot se najde ne glede na okoliščine, na katere bi se utegnil/a sklicevati in te dolžnosti ne izpolniti. A pri tem nikakor ne moreš in ne smeš od drugih zahtevati, da ti dajo pravico, da svojega notranjega bistva odgovorno ne izpolniš. To bi bilo verjetno kratenje pravic drugih, hkrati pa zahteva nečesa od drugih, česar ti ne morejo ali celo ne smejo dati. Vsaj v odgovorni odraslosti ne. In s tem ti ničesar ne kratijo.
Bi tak sistem šel v popolno anarhijo, kjer bi vsak delal po svoji trenutni inerciji, in se neoziraje na bližnjega obnašal naslino in nemogoče do drugih, zahteval pravico? Najbrž. Ja, najbrž bi si pri pravici do dolžnosti, torej do notranjih dolžnosti prednostno vzeli pravico, in drugim dodelili dolžnosti (oziroma bi drugim kar ostala). A ne zato, ker bi tako bilo samo na sebi, ampak zato, ker smo takšno pot izbrali, ker sami določamo stvari, ki se ne določajo, ker so same na sebi drugačne.
Do dolžnosti imamo dejansko pravico, na katero pozabljamo, in ki jo kot tako, notranjo, bistveno premalo izkoriščamo. Škoda.