10. dec. 2015

Funkcionalna nebralnost

Občasno, predvsem ob kulturnih praznikih ali dogodkih, ki jih organizirajo pisateljska združenja, poslušaš analize in komentarje na analize stanja pismenosti. Takšna poizvedovanja za raziskave trga ali iz drugih koristnih razlogov opravljajo nekatere agencije, tu in tam po Evropi tudi javni statistični uradi. Seveda se lahko poraja množica vprašanj glede metodologije izvedbe anket, še bolj seveda metodologije vprašanj ali načinja preverjanja. Ali jezika samega: kako naj nekdo izpolni anketo, če se ne zna izražati?

Vemo, kaj pomeni biti pismen, in od uvedbe obveznega šolstva po večini starega kontinenta pred stoletjema, je tu občuten napredek. Vendar (še) ne vemo, kaj pomeni biti funkcionalno pismen. Torej, kako in kaj, oziroma koliko mora človek napisati, da se mu prizna takšen status. Predvsem "kako", je najbrž tu ključno vprašanje, ki se običajno preprosto odraža v obsegu časa, ki ga človek mukoma porabi, da iz sebe iztisne neko prošnjo nekemu uradu ali napiše šolsko opravičilo za otrokov izostanek. Kje je šele prosti zapis o nekem dogodku, ki se ti morda zdi celo zanimiv, in bi ga rad/a posrdova/a drugim. (Selfiji nas seveda ne rešujejo, ampak bolj razkrivajo.)

Malo, ali nič, pa govorimo o funkcionalni bralnosti. Zdi se pravzaprav, da nekako enačimo funkcionalno bralnost s pismenostjo: torej, kdor zna brati je pismen, in ne, kdor zna pisati, je pismen. Oziroma beseda "pismenost" je v bistvu prevzela funkcijo besede bralne sposobnosti. Hecen obrat!

Pa bi se morali kdaj vprašati, kaj je to dejanska funkcionalna bralnost? Torej tista, ko človek nekaj lahko prebere in prebrano tudi doume tako, da lahko spravi v funkcijo, v delovanje, v uporabo?

Poglejmo naključnega avtomehanika. Večina današnjih avtomobilov ima vgrajene računalnike, ki beležijo prav vse, kar se dogaja. Zaenkrat še večinoma nismo povezani s tovarnami, da bi nam sledili, vsekakor pa se ta množica zapisanega prenese v računalnik našega serviserja. In, si moreš misliti, nedavno so se na enem od servisov priključili na računlanik mojega avtomobila, in prvo dejanje je bilo (verjetno samodejno) prenašanje in predvajanje dogodkov. Na veliko presenečenje je avtomehanik že "vse vedel" in dobesedno zbrisal vse zapise. Ali je res vse vedel, ne morem soditi, vendar se mi zdi neverjetno, da tisti zapisi ne bi česa "pametnega" povedali, če bi jih znal prebrati. Torej je šlo za funkcionalno nebralnost.

Poglejmo primer s povsem druge strani. Svetovna konferenca nekega zelo velikega akademskega združenja, v katerem zaradi zgodovinskih razlogov prevladujejo Američani. Zadeva se zgodi v Nemčiji. Seveda je uradni jezik angleščina in vsi raznojezični kontinentalni Evropejci se zelo potrudimo. Britancev v bistvu ni bilo. Že vedo, zakaj. In formalno je zadeva tekla povsem gladko, uglajeno, akademsko uravnoteženo in mirno. Vsak je vsakogar razumel.

A glej, tako je bilo le na videz. V neformalni debati so bili glavni Američani, ki so čezinčez tožili, kako je nerodno, ko večina udeležencev sicer zna povedati, celo zna lepo jasno predavati ali napisati znanstven ali humanističen članek, a ko se začne debata, takrat odnehajo. Zmanjka jim besed. Ne zmorejo tistega, kar je za akdemsko debato ključno, diskusije, kresanja mnenj, oblikovanja konvergentnih stališč. So torej nemi.

Američani o temi omenjene konference nadpovprečno veliko objavljajo. In kot se v znanstvenih člankih spodobi, veliko citirajo, na koncu vsakega članka imajo zelo dolge sezname referenc. A začuda, kar težko verjeti, praktično vse reference so ameriške, redke britanske, še bolj redke prevodi v angleščino, dejansko nobene francoske ali nemške, popolnoma nobene ruske, in manj kot nobene japonske, kitajske, kaj šele arabske, hindu ali indonezijske.

Kaj se je zgodilo. Dejansko ugotoviš, da so, žal, ti akademiki funkcionalno nebralni. Namreč vsebine, ki jih obdelujejo, so pomembne za ves svet in ne le angleško govoreči. Gre za vsebine, o katerih je bilo v ruščini marsikaj napisano že sto let pred angleščinino, na kitajskem že pred tisočletjem. A ker ni prevoda, ni funkcije. In niso današnji italijanski ali nemški, pa niti slovenski akademiki nič posebno boljši. Morda le eno stopnjo, ker vsaj nefunkcionalno znajo poleg materinega še kakšnega tujega, morda prav angleškega.

Hecno, kajne. A avtomehaniku še nekako oprostiš, če kljub nebralnosti zna avtu urediti tako, da deluje. Ampak prosim lepo, kako naj akademikom, ki duhovno vodijo svet? In če so povrh vsega to akademiki, ki imajo močan vpliv na odnos človeka do narave ...