Precej pogosto javno izražanje neznanja, nerazumevanja in nedoumevanja nas lahko osebno ali kot družbo pripelje v slepo ulico. Nič ni narobe, če imamo mnenje o prav vseh zadevah, ki jih opazimo. Itak jih imamo, vsaj v sebi, in morda pri debeti s tako-ali-drugače najbližjimi. Nič tudi ni narobe, če svoje mnenje izražamo - in s tem po eni strani običajno delamo težave, po drugi strani pa se edino na ta način razčiščujejo radeve. In prav tako ni nič narobe. če imamo kdaj kaj narobe; nihče pač ni popoln.
Hudo narobe pa je, če si nek javni sistem
začnemo razlagati s pomočjo drugega javnega ali družbenega sistema. Ali pa, če se iz okvira enega javnega sistema celo odloča za področje drugega javnega sistema.
Iz vsakodnevnih opažanj vzemimo primer vodenja neke kulturne ustanove, muzeja, prireditvene organizacije ... ali so o tem že kdaj odločali športniki? Celo umetniki ne! Imajo pri tem kakšno besedo učitelji? Nikakor, čeprav morda hodijo v gledališče. Ali vzemimo komunalo, torej pospravljanje naših odpadkov, za katere ne znamo več sami skrbeti. Se vi odločate o plačilu pristojbine in tehnologiji predelave? Pa se reče komuna-la, torej gre za skupne zadeve, tudi naše, kajne. V to smer torej nikakor ne gre - uporabniki ne moremo neposredno odločati o sistemu, ker smo drug sistem.
Najbolj opazni sistemi, ki gredo lahko tako hudo narobe, so pri upravno-pravnih zadevah. Lahko tudi na najvišjih nivojih držav ali naddržav. Zdi se na primer, da so politiki očitno nagnjeni k mišljenju, da jim izvoljenost ali imenovanje podeljuje pravico in možnost biti hkrati oboje: oblikovalec in uporabnik, pri čemer pa gre za izjemno pomembno razliko od zgoraj navedenih vsakdanjih primerov. Namreč, kot oblikovalci uporabljajo sistem uporabnika, kot uporabniki pa sistem oblikovalcev. Kako se to kaže? Zelo jasno na meji med pravom in moralo. Če namreč predpisi so, jih je treba upoštevati, dokler se ne dogovorimo -
prav tako politično - drugače. Če predpisov ni, se v okviru politike ne
moremo odločati moralno. Če se odločamo moralno, predpisov ne ptorebujemo, torej tudi formalne politike ne. S tem pride do samozanikanja lastnega obstoja. Politiko, ki moralizira, bi lahko kvečjemu imenovali zasebna, nikakor pa ne javna.
In obratno. Če neko moralo kolikortoliko obvladujemo in se je izkazala civilizacijsko na daljši rok ustrezna, je ne moremo s predpisi ukiniti ali zanikati, pa če bi nam to še bolj ustrezalo, in če imamo še bolj ugodne možnosti - na primer demokratično izvoljenost - da to storimo.
Seveda drži: pravo temelji na morali in etiki. Je nekakšna podmnožica. Vendarle je morala hudo zapletena zgodovinsko-osebno-družbena zadeva. Pravo pa zelo preprosta reč, pravzaprav zgolj začasna skupinska obljuba, da se bomo držali pravil (v mnogih primerih celo le procedur!), ki smo si jih sami zastavili; obljuba, ki ni nič posebno drugačna od obljub, ki si jih sami sebi naložimo in samoobljubimo, na primer pri odvajanja od kajenja ali hujšanju. Seveda ni lahko, in seveda si lahko premisliš in še naprej vdajaš spoznanim škodljivim navadam. Čudežna pilula sama na sebi ne zadostuje. Treba jo je tudi zaužiti. Ampak če se že odločiš, potem bo ob zmagi nad samim seboj, rezultat vsaj v notranjem zadovoljstvu.
Slovenija kot pravni sistem bi bila, tako kot vsak od nas osebno, verjetno najbolj zadovoljna država, kadar bi zmagovala sama nad seboj.
Je mladost (osebno ali pri državi) opravičilo, da se to tako počasi dogaja? Morda. Upamo.
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/o-mnenju-in-ze-davni-ukinitvi-prava.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/meja-med-moralo-in-pravom.html