Vsak živi svoje življenje. Kakor ga more in zmore, in kakor mu je dano. Vsak ima tudi nekakšen odnos do svojega življenja. Nekaterim je v redu, nekateri so ga sploh veseli, nekaj jih je žalostnih ali ravnodušnih ali celo obupajo. Odnos do lastnega življenja je pravzaprav lahko stalna refleksija.
Ta odnos ni nameren, sploh ne zadrgnjen ali naporen. Samo je, in nič več. Budisti pravijo, da smo takrat budni; mislim, da je tako.
Če je kakovost prvega življenja, torej takšnega, kot ga razlagamo biologi in psihologi, lahko zelo odvisno od okoliščin, pa je sekundarno življenje - tako se zdi - v celoti odvisno od nas samih, od naših odločitev in našega vztrajanja, morda v prepuščanju.
In ko umremo, ne moremo več trditi, da v nas poteka življenje. Morda pa zato po smrti ostane tisto sekundarno življenje.