Zdi se, da si večina od nas v času redne službe in rednega dela nadvse želi počitnic. Oddiha, odtrganja, drugačnosti, sproščenosti, obrata. Zdi se, da je na Zahodo tako, da si počitnice v strašanskem tempu življenja vse bolj natančno in uradniško pravniško neoporečno načrtujemo. Že od vrtca in šole naprej. Celotna družba se vrti okrog počitnic, ker celotna družba zelo zelo dela in počitnice zato nujno potrebuje. Manj če proizvajamo, na Zahodu namreč, več počitnic potrebujemo. In ritem življenja se več ne tvori okrog dela in poklica, ampak okrog prostega časa. Težko pričakovanega prostega časa.
Potem se človek ozre na revnejše dežele, predvsem na Vzhod, kjer zaradi različnosti ekonomskega in vrednostnega sistema proizvajajo praktično večino dobrin, ki jih na Zahodu nujno potrebujemo za vsakdanje življenje, predvsem za take ali drugačne počitnice in sprostitev; od elektronike naprej. Kdo in kako tam kaj dela, nas pravzaprav ne zanima. Zanima nas cena. Oziroma, nas potrošnike zanima tista cena, ki mora biti čim nižja, trgovce pa predvsem razlika med nabavno in prodajno ceno. V tej razliki se namreč skrivajo počitnice in vse z njimi povezano. In, to se vidi povsod, na zahodu je prosti čas tako velika vrednota, da mnogi tudi na robu revščine nikakor ne razmišljajo, da bi se odpovedali kakšnemu kosu elektronike, ki troši čas, celo čas počitnic ali potrebnega oddiha.
Narava nima počitnic. Tudi prvinski človekovi procesi nimajo počitnic. Srce bije, pljuča dihajo. Ritem, v katerem je vmesni oddih samo tolikšen, da sam ritem spodbuja. Podobno tudi osnovna človekova opravila, ki nas delajo ljudi, kot so razmišljanje, vzgoja mladičev, medsebojni odnosi, sanjarjenje in hrepenenje. A glej ga zlomka, prav za te reči se Zahod tako zelo trudi, da bi jih zmanjšal, ali kar ukinil pod pretvezo nepotrebno trošene energije, finančne neučinkovitosti, zadeve brez dodane vrednosti in brez dviga BDP.
Ena od dolgoročno največjih uspehov te družbe na Zahodu je ta, da zanika vrednoto poklica in poklicanosti. Tiste poklicanosti, ki nam je ljudem verjetno dana po naravi sami. Za delo, ki se ne vrti okrog vsebine dela, ampak okrog počitnic, seveda poklic ni potreben. Človeku se ni treba urednsničiti v tistem kar je, ampak preprosto zadostuje, da postaneš to, kar prinaša denar, ki ga, seveda potrebuješ za počitnice in vse vrste prostočasnih dejavnosti, s katerimi - da ne bi slučajno mislili - ne podpirate gospodarstva v deželah, kjer pripomočke proizvajajo, ampak predvsem zapoljnjujemo razliko med nabavno in prodajno vrednostjo. To razliko pa Zahod ponovno uspešno vlaga naravnost v nas same, torej v naše počitnice.
Oddahnite se. A ostanite v svoji poklicanosti.