Znanje ni za šolo. Znanje je za življenje. Že večkrat slišano in brano. Tudi tu.
Morda se vam zgodi, da ob branju ljudske pravljice, morda v ljudskih verzih ali prirejene po Franu Milčinskem, ali Vandotove, Desetnica, mimogrede vprašate otroka, kaj pa je to desetica. Zelo verjetno se bo začudil in te čudno pogledal, češ, saj to je vendar to, kar pravkar beremo in ponavljamo. Ko ponovno ponoviš, z jasnim poudarkom in popolno odsotnostjo n-ja (sicer nekdaj morda prisotnega nosnika za t-jem), torej desetíca, te bo morda še bolj pisano pogledal, saj se vendar že malo norčuješ iz njega. Beremo namreč desétnico.
In ko bo morda otrok vseeno razmišljal, bo morda prišel do dveh rešitev. Ena je prav blizu, pri matematiki. Druga pa morda še bliže, pri Cankarjevi črtici, hkrati pa
pri zgodovini, če je bilo morda omenjeno, da so včasih novec za deset krajcerjev imenovali desetica.
Podobno otroci kljub velikemu in kakovostnemu znanju, ki je zapisano v njihovih učbenikih in množici pripomočkov v knjižni, ekskurzijski, delovnozvezkovni, obšolski ali še kakšnidrugačni obliki, redko, ampak očitno res redko, to znanje povezujejo med seboj, še redkeje pa z vsakdanom. Tako velika učenost in učbeniška velikopoteznost o okolju ali naravi prav malo, ali prav redkim izbrancem pripomore, da doma ločujejo odpadke tako, kot so se to morali učiti v šoli. Tudi kamnine ne vidijo, čeprav so jih v šoli morali ločevati. Kje, da bi ločili petje sinic od ščinkavcev, ali rukanje srne in jelena od navadnega pasjega laježa. Na veliko grozo se povsem nekaj vzporednega potem zgodi še kasneje v življenju, ko pri upravljanju nekih velikih projektov ali podjetij ljudje ne povezujejo logike lastne denarnice z logiko službene denarnice, ali organizacije domačega gospodinjstva z organizacijo in normalnostjo sobivanja v podjetju ali ustanovi. ... Oziroma nekateri obe logiki spretno diametralno obrnejo ... V imenu logike, za katero so pozabili, da jim je zaradi neločevanja desetic, desetnic, desetk, desetakov v šoli in morda tudi na univerzi, ušlo tudi umevanje življenja.
Če gremo nazaj na primer Desetnice: otroci bi pravzaprav morali brati hkrati Desetnico in Desetico, morda bi morali oboje omeniti tudi pri matematiki ali zgodovini: torej poudariti povezavo, ne dejstvo.
Največji čudež v našem šolstvu in vzgoji bi se zgodil, če bi učitelji(ce) in vzgojitelji(ce) - vključno s starši ! - navadili otroke povezovati znanje z življenjem. Čudež tudi za naše gospodarstvo in družbo in vse ostalo, v kar smo v tej civilizaciji pač postavljeni.
Desetnica.
Desetica na strani 69.