Izobraženstvo postaja nepomembno. V javnosti se sliši, da proizvaja nekaj, kar nihče ne rabi, kar nihče ne kupuje, kar je samo po sebi umevno in pravzaprav neumno, da sploh kdo o tem pomisli. Zidar postavi zid ali most. Mehanik popravi avtomobil tako, da deluje. Odlično; vidi se, čuti se, uporablja se, služi nekemu namenu, lahko se podre, predvsem pa stane. Seveda stane, saj je, in je nekaj vredno. In kar se lahko podre, stane.
Znanstvenik nekaj ugotavlja, nekaj izumlja, preračunava, nekaj nepredstavljivega odkriva - verjetno za velike denarje, oziroma vsaj nepredstavljivo, za kolikšne denarje. Če ga iščeš, je prezaposlen, in to tako prezaposlen, da ga ni mogoče dobiti, in tako nespretno prezaposlen, da dela niti zastavi ne, kot to znajo obrtniki, da si zagotovijo nemoč naročnikov. Znanstvenik sam zase trdi, da nič ne dobi od svoje prezaposlenosti, ko pa ga naročiš za predavanje, stane; če je razvpit, veliko stane - in če je iz tujine, se nihče se sprašuje o stotisoč za eno uro. Če je domač, potem bo najbrž moral biti zastonj. Saj nič ne stane, saj ni nič naredil, no, razen, da je povedal nekaj besed - to pa ja zna vsak. Pa ja!
Znanost si je kriva tudi sama, iz nematerialnih razlogov. Ne eni strani stoji ponarejena fama tehnologije, ki je strahotno draga, na drugi strani vzvišenost, ki v nekaterih primerih meji na novodobni šamanizem. Po tretji strani množice polovičnih znanstvenikov, ki se skrivajo v davkoplačevalskih skužbah javnih ustanov, in ki nekaj vedo, a nimajo sposobnosti iz-umljanja, zato polovični. Po četrti strani, in to v nekaterih državah pogosteje, mnogi znanstveniki v uradnih inštitutih nimajo rezultatov, neverjetno pa se razvnamejo v popoldanskih društvenih ali zasebnih vsestranskostih, seveda na prav istem področju kot v službi. Ja, treba je odplačati kredite in zakaj ne bi nekaj znanja prodal tudi popoldne... Po peti plati različne ustanove proizvajajo t.i. znanstvene nazive na načine, za katere se marsikdo vpraša, kaj naj bi pomenili, predvsem pa se začudi minimalizmu potrebnega znanja, in mikromalizmu potrebne sposobnosti po iz-umljanju, če na to sploh še kdo pomisli. Na trgu so le redki, večinoma tehnologi, redko iz-umitelji
Znanost si je kriva sama, iz materialnih razlogov, ker je v preteklosti izumila in na trg dala izdelke, ki jo uničujejo. Javnost so npr. očarali računalniki: saj znanosti ne rabimo, saj stroj vse zna, vse zmore: tam je vse, od kuharskega recepta do navodil za izdelavo jedrskega orožja, od Ognjene Zemlje do Mozarta in danes še neposnete Hollywoodske utvare. Ne rabimo oken, saj se o vremenu poučimo z zaslona, ne rabimo pisati ali risati, ali skladateljevati - vse nam postreže računalnik, vse nam zračuna, vse nam predvaja, tiskamo lahko gore in gore papirja, ki nam olajšajo to ali on delo, vse delo. Šola - le kaj bi z njo. Vse dobim tam, vse so mi pripravili znanstveniki, in se k sreči tako (ne)spretno umaknili, da mi danes pravzaprav sploh ne težijo več.
Kar se (lahko) podre, stane.
Znanost se podira, in to nas lahko veliko stane.