Znanje oziroma védenje je velika dobrina. V odnosu do narave nam pomaga preživeti, v okviru družbe je razlog za razlike, ki se odrazijo v reakcijah, odnosu do sveta in položaju. Osnovna znanja živa bitja pridobivamo na približno enak način, refleksno oziroma nagonsko. Pri človeku se zdi, da je zaradi pojava zavesti mogoče poleg znanja pridobivati tudi znanje o znanju, torej poleg tega, da nekaj znamo, tudi vemo, da to znamo, hkrati pa s tem vemo, da lahko tudi več (ali manj) znamo ali vemo.
Tisto "več" je lahko pridobljeno ali ukradeno. Površno gledano, je rezultat prav enak. A razlika - in to bistveno in diametralno nasprotna - je v odnosu, torej v tem, kakšen odnos imamo do sebe in do drugih, oziroma do svojega znanja v relaciji do drugega znanja. Lahko smo namreč prebrisani in znanje preprosto jemljemo, krademo, kopiramo. To storimo enostransko, vedno tako, da tisti, kateremu ukrademo, tega ne ve. Vsaj na začetku ne. Ker ljudje ne opazijo, kako smo znanje pridobili, nam lahko verjamejo, in s tem si morda pridobimo drugačen, vsaj na videz boljši oziroma višji družbeni status.
Po drugi strani lahko znanje pridobimo z vzajemno menjavo. Lahko ga kupimo, kar je še najbolj enostavno, a tudi relativno malo učinkovito. Lahko ga tudi delimo oziroma prodajamo, s čemer dosežemo, da se znanje v družbi nekako obrača in potem prejkoslej vrne v oplemeniteni obliki. Lahko pa ga izmenjujemo, torej v dialogu svoje znanje ne le menjamo z drugimi, ampak znotraj nas in drugih vzporedno teče oplemenitevanje našega lastnega in njihovega znanja - in na koncu je 1+1 bistveno več kot 2, in to na obeh straneh, torej bistveno več kot 4, bi lahko rekli.
Kraja znanja se pogosto pojavlja v družbah, kjer se malo zna in malo vé, obstaja pa občutek (tudi ta občutek je v bistvu ukraden ponaredek), da znanje vseeno predstavlja vrednoto, ki pomaga pri vzpenjanju na družbeni lestvici. Družbe ali posamezniki bi tako namreč radi veliko znali, vendar to znanje pridobili na enostaven, kot rečejo "učinkovit" način. Če se imajo povrh še za zrele, odrasle in razvite, je postopek še toliko bolj mamljiv, in hkrati zavesten. Pogosto se ob njem sliši opravičilo (in opravičilo v bistvu že vsebuje občutek, da ni vse popolnoma v redu ...), da to pač nič ni, namreč kraja znanja, da je doslej vedno uspelo in da je znanje itak dobrina, ki je splošno naša in onemu, ki mu nekaj ukradem, pravzaprav potem nič ne umanjka, saj ima znanja še naprej ravno toliko.
Rezultat je torej resda lahko dokaj enak, a bistvena razlika je v odnosu. In prav razlika neodnosnosti pogosto povzroči, da ukradeno znanje in védenje lahko postane nevarno orodje, celo orožje, ki ne uničuje le tisteg, ki je ukradel, večinoma sploh ne tistega, ki mu je ukradeno, ampak ravno odnose v družbi - s tem pa družbo v njeni osnovnosti.
http://idejalist.blogspot.com/2014/09/ne-znajo-tako-pac-je.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/09/induktivno-in-deduktivno-znanje.html