S pojavljanjem v javnosti imajo mnogi ljudje težave. Na kratko jim rečemo trema. Dejansko je trema upravičena, če se moraš izraziti o nečem, o čemer nimaš pojma, ali pa zelo malo znaš - in še posebej, če je občinstvo zahtevno. (Tu bomo izključili razmere, ko je občinstvo ali posamezniki lahko tudi nesramno).
Obstajajo mnoge tehnike, kako se treme znebiti, kako biti suveren, se izraziti o tistem, kar si si zamislil ali zamislila, se izraziti na način, kakršnega si načrtoval.
Morda nekoliko posebna tehnika pravzaprav ni tehnika, ampak je del samega življenja, del samega procesa znanja in doumevanja snovi, ki jo hočeš posredovati drugim. Osnova je veselje. Torej, stvari, ki vam jih povem, jih
z veseljem povem. Vesela novica torej, ki je v meni, ki mora ven, sicer lahko zbolim, lahko pa zbolite vi, če jo boste morda zgrešili. Tu je potrebna odločitev.
Drug pomemben del te tehnike je kakovostna priprava, ampak ne tik pred, ampak življenjska, stalna, stalnost pripravljenosti. Tu je potrebno vztrajanje, ampak spet ne tisto trdo nekaj pred, ampak tisto mehko daleč prej, vztrajanje v neki snovi, v nekem čutenju, ki ga potem tudi izrazimo in za njim stojimo. Načrtovanje, pregled obstoječega, vaja, preizkusi in poskusi, notranji uspehi in padci, tudi sondiranje potnecialnega občinstva in miselne konkurence. Celo nič ni narobe, če so drugi morda boljši. Sve ne vlečejo naprej le najboljši, ampak vsak po svojih močeh in danostih. Dodajam pač svoj del k mozaiku človeške miselnosti, ker sem del tega človeštva. Seveda tudi odstopim, če spoznam - in ob zadostni odprtosti do snovi, ki jo obravnavam, tudi tako spoznanje zanesljivo pride - da tu nimam talenta, da so neke reči enostavno zame nedostopne. Če pa obstajajo notranji nastavki za talent, in zunanje-notranji nastavki za poklicanost, potem dobesedno ne smemo molčati.
No, in ko pride čas, da je treba nekaj izraziti, takrat se zgodi čudež, ki ga pravzaprav moramo sami načrtovati, ali bolje, mu dopustiti, da se zgodi. Takrat, tik pred (točno takrat, ko ljudi običajno najbolj zagrabi trema), je treba vse zavreči. Vse vztrajanje, ves pouk, znanje in vedenje, in tudi zavedanje o tem, da nekaj veš. Popolnoma vse, razen osnove, veselja, ki pa itak ostane, ker vse zavržeš prav zaradi veselja.
Tako ostaneš sam, gol, celota, to kar si, nič več in nič manj. Kar je, je. Kar pride, pride od znotraj, sploh ne od takrat, ampak dejansko spustiš, dovoliš, da se vse tisto, kar se je nabralo ob vztrajanju, včasih tudi mukotrpnem vztrajanju, izrazi. Tako se izrazi se bistvo, bit in bitje. Največ, kar se lahko.
In ko je vsega konec, se spet vrneš v vsakdanji svet veselja in vztrajanja do naslednje postaje. Drugi morda mislijo drugače, a življenje teče naprej in postane spet enostavno, nič posebnega, samo to, kar je.