Reševanje problemov, na osebni družbeni ali globalni ravni, je lahko zelo intravertirano početje. Namesto da bi se poglobili v vsebino težav, se poglobimo v posledice, ki jih imamo mi zaradi težav. Tako na primer pri t.i. ekološki krizi ne mislimo na druga živa bitja in naravo kot celoto, ampak zgolj na človeka, celo samo na sami sebe, in predvsem to, kako se bomo mi osebno rešili iz teh zagat. Tudi osebno je pogosto podobno: ne delamo za
rešitev težave, ampak za rešitev naše osebne težave, ki jo imamo v sebi zaradi težav drugih. Ali pa do neznanega - namesto, da bi pristopili k spoznavanju in doumevanju, neke nam neznane pojave zavijemo v misticizem hude znanosti ali religije, in s tem kot-da rešimo sami sebe.
Zdi se, da dokler na svet gledamo zgolj opredmeteno, ni mogoče izstopiti iz takega načina reševanja težav in problemov. Zdi se, da takrat, ko na vse pojave v svetu gledamo kot na predmete, ki jih pred sebe mečemo, ti predmeti tudi postanejo in ostanejo zgolj pred-meti. Nikoli jih zato ne moremo podoživeti ali podoumeti, niti ne kot del nas, ampak kot del neke skupne celote. Ostajamo zunaj, in težava ostane zunaj, tako rekoč nerešena. Ali je težava res ostala zunaj, pa je veliko vprašanje.