Z združevanjem ljudstev v organizirane države je bil nujen razvoj napisanega sistema pravil, ki je urejal odnose znotraj države in navzven. Za teritorialno državo je nujna ureditev prostorskih zadev, kamor lahko prištejemo tudi varovanje narave kot človekovega osnovnega okolja. Pravni sistemi so si danes bolj ali manj podobni, saj izvirajo iz iste kulturne sredine grškorimskih in judokrščanskih postav. Pravni sistem je nujno dinamična struktura, saj se človekov um razvija, s čemer se spreminjajo tudi človekove potrebe. Pravna zamuda za umom običajno povzroča brezpravje. Večina držav v svetu ima oblikovana pravna orodja, ki varujejo naravo in zaradi katerih povzročitelj prekrška odgovarja pred družbo, ki je pravne norme sprejela. Pravni pristop se zavzema, da se za vse možne prekrške proti naravi uvedejo klavzule, po katerih naj se kršitelj kaznuje.
Pristop vsebuje dva glavna problema.
Prvi je pravna oziroma proceduralna zamuda, ki jo izkoriščevalci običajno izkoristijo za izpolnitev svojih, najpogosteje ekonomsko kratkoročno usmerjenih interesov. Dejanje proti naravi je morda moralno jasno sporno, vendar v pravnem sistemu ni izrecno prepovedano, torej je dovoljeno. Izkaže se, da je v tem smislu dovršenost pravnih sistemov odvisna od celostnega poznavanja problematike varovanja narave in ažurnega spremljanja sprememb, predvsem na novo nastajajočih oblik izkoriščanja.
Drugi problem varstva narave pod pravnim pristopom je ta, da je kljub zakonu posamezniku omogočeno uničevanje - seveda s tveganjem kazni. Če je kazen ekonomsko gledano ugodnejša kot z dejanjem pridobljeni profit, se taka kršenja v brezmoralnih krogih lahko redno ponavljajo. Ekonomiji podrejeno naravo torej kljub zakonom lahko uničujemo.
Narava je zatorej verjetno v formalnem in vsebinskem smislu preobsežna za tlačenje v zakone. Pravno vrednotenje zato nujno ne more v zadovoljivi meri ustrezati. Kot taka je nekako hiperjuristična, podobno kot na primer morala ali ustvarjalnost, ki jima pravna znanost ne more niti približno ustrezno slediti.
(2001)