Saj poznamo vztrajnost, pogum, pravičnost, blagost, čistost, morda vljudnost in prijaznost, ali celo požrtvovalnost in dobroto. Vrline so nekakšna etična kategorija, ki etiko presegajo v smislu dejavnosti. Če je etika teorija, s katero se lahko globoko strinjamo, so vrline zadeva, pri kateri kimanje in še tako globoke misli ali ideje ne zadostujejo. Potreben je odnos do sočloveka, do narave, do stvari, do sebe, do duhovnega, do vsega, dejaven odnos, za katerega se je treba odločiti in v njem tudi vztrajati.
Obstajajo pa nekatere vrline, ki so v Zahodni kulturi precej zapostavljene. Ena je na primer razpoložljivost. Verjetno smo racionalistični zakon o vzroku in posledici vzeli tako zelo resno, da si mislimo, da je vzrok za nek pojav vedno samo dejavnost, in nikakor ne more biti nedejavnost. Torej, pametne reči bodo napisane samo, če bomo veliko in organizirano pametovali; otrok se bo nekaj naučil samo, če ga bomo k temu stalno silili in tiščali v najnajboljše šole; iz krize se bomo izkopali samo, če bomo na tem intenzivno delali in o njej hudo veliko razpravljali.
Nič ni narobe z opletajočimi mislimi, nič z vzgojo ali izobraževanjem in nič z družbenim načrtovanjem. In vsekakor se kamen enkrat razlomi, če vztrajno tolčeš po njem; na pravem mestu, seveda. A zdi se, da kamen razpade tudi, če mu pustiš njegovo pot. In zdi se, da človek odpre oči tudi takrat, ko si vek ne vlečeš narazen. Zdi se celo, da se človek sreča z globinami ali odkrije presenetljivo resnico prav takrat, ko se zanjo prav nič ne trudiš. Jaz te iščem, ti me pa najdeš.
Pot kamna je narava; narava ga najde. Oko za vidnost potrebuje zunanjo svetlobo; ne more drugače, kot da jo sámo zazna. Človekov sogovornik ne more biti stroj ali imaginarna množica virtualnih prijateljev. Le v odnosu najdemo drug drugega. Narava je razpoložljivost. Tudi svetloba: rečí v témi vídu niso razpoložljive. In brbljajoči svet vsepovezanosti ne more nadomestiti sočloveškosti.
Razpoložljivost ni niti približno pasivna. Če bi bila, bi je v bistvu ne bilo. Bistvo razpoložljivosti je dejavno čakajoči odgovor na neko, morda še neizrečeno in celo pod pragom zavedanja, a stalno tleče vprašanje. Odgovor, za katerega se je treba odločiti in odločati. Še več, tak je, da se mu je treba prepuščati v odgovornost in odločilnost, in ki v uravnoteženosti stalne pripravljenosti pravi: "Tukaj sem."