Zdi se, da mnoge naše reakcije na zunanje pojave ali dogodke poganja negotovost. Če pogledamo naš odnos do narave ali ožje gledano do človekovega okolja, in če se zamislimo, kako reagiramo ob posameznih rečeh, ki jih v okolju opazimo, se nam bo morda razjasnilo. V bistvu ne vemo, kaj se dogaja v naravi. Sploh pa ne, kako je z naravo globalno, oziroma kako je z Zemljo kot celoto. Eni raziskovalci trdijo, da gre za globalno segrevanje, večino ljudi vse bolj zebe. Nekateri napovedujejo novo ledeno dobo, za kurjavo gre vsako zimo v povprečju manj denarja. Že davno so napovedovali konec fosilnih goriv, pa še vedno opažamo, da je
največ vojn očitno prav na območjih z bogatimi nahajališči nafte. Tako rekoč konec sveta se je zgodil že večkrat, a se kar noče zgoditi. Nekateri dobijo kar Nobelovo nagrado, in to za mir, pa v svet očitno prinašajo nemir, ki po takratnih številkah in prikazanih trandih kaže za nekoliko drugačnega.
In tako se svet sprevrača ne v eno in ne v drugo smer, ampak vedno bolj pada v neko razpoko med črnim in belim, med enim prav in drugim prav, v nekakšno shizofrenijo mnenj in trditev, ki jim verjamemo, ki so tako rekoč potrjene od tistih, ki še bolj verjamejo ali jih imamo za ljudi, ki nekaj vedo. Svet pada v to razcepljenost prav zaradi tega, ker bi morda raje videl, da je nekaj črno, ali nekaj belo, da bi vsaj vedel pri čem je, da bi našel vsaj nek trden temelj, na katerem bi lahko gradil prihodnost, kot pravimo. Še huje je lahko. Pojavlja se celo negotovost zaradi negotovosti. Torej razpoka med tem, da mislimo, da je svet tak zaradi negotovosti, in med mišljenjem, da svet ni takšen zaradi negotovosti. Pa še naslednje in naslednje stopnje so. Najbrž.
Gre torej za negotovost ali stopnjevito negotovost, ki v nas posameznikih predvsem povzroča tesnobo, Lahko jo zanemarimo, preskočimo, zakrijemo z množico zunanjih dogodkov, tudi z lažjo v samem sebi. Lahko ji ubežimo na samoten kraj - v primeru narave, zanimivo, prav v isto naravo. Lahko se zagrenimo, zapremo vase, obupamo. Obupamo v nejasni sredini med črnim in belim.
Negativna zanka seveda nima konca. Padamo in padamo v razpoko, dokler ne prekinemo, ali, vedno pogosteje, doker se samo ne prekine.
Morda je danes vrlina poguma, tistega izvornega človekovega poguma, ena najbolj potrebnih vrlin, ki bi jih morali pospešeno razviti. Prav tistega poguma, si so ga stari Grki imenovali areté, torej nekako srčnost, globinska korajža, notranja moč. Če torej razpravljamo o odnosu do narave okrog nas, to pomeni, da bi morali celo s področja etike in moralnosti do narave, ki zadnje čase kljub vsemu prodira v naše zavedanje, preiti na področje vrlin, predvsem poguma. Bistvena razlika med vrednoto kot etično kategorijo, in vrlino kot psihološko vrlino je v tem, da naša etika lahko obstaja brez naše odločitve (tadostuje strinjanje), naša vrlina pa ne. Tako nam dejansko ostane samo naša odločitev, da se naravo v samem sebi odločimo premagati, torej, da se ji, zunanji naravi namreč, približamo v doživljanju in spoznavanju. Da nehamo poslušati in presojati o belem in črnem, ampak da se začnemo pogumno ukvarjati s tistim vmes, z razpoko samo, katere del smo, in v katero smo, kot pravimo, nekako padli.
Verjetno, zelo verjetno, bomo skozi odločitev za pogum spoznali, da ta razpoka v bistvu ni razpoka, ampak da gre za množico odtenkov sivine med črno in belo, sivine življenja, po katerem se gibljemo sem in tja, kot posamezniki ali kot človeštvo, in še to, da se skoraj vedno gibljemo glede na svoje odločitve. Morda bomo celo spoznali, da je med belo in črno množica barv, da je torej barvitost ena od ključnih lastnosti življenja kot pojava in kot neka bit ali notranje bistvo, v kateri smo, in se tega smo tudi zavedamo.