Trot ima v čebelji družini natančno določeno mesto. Podobno delavka. Oboje je delo, oboje je izjemno pomembno, pravzaprav družina ne bo preživela, če bi se zgodilo kako drugače.
Čebele, predvsem troti in delavke so v mnogih kulturah dobile prenesen pomen, ki ga tudi vsi mi dobro poznamo. Nič ni narobe s troti, nič z delavkami, če le eni in drugi opravljajo svoje vlogo. Nobena ni sramotna, niti v družbeno prenesenem pomenu.
Tu in tam pa kakšna družba krčevito skuša pobegniti iz svoje lastne kulture, pozabiti na trote in delavke, pozabiti na čebele in na naravo, na delo, na samo sebe, ja, na samo sebe kot družbo, ki jo v medsebojnosti drži prav tisto, kar smo poosebili iz narave.
Zadnje čase srečujem vse več ljudi, ki delajo, resnično delajo, in resnično imajo rezultate. Meje presegajo na vseh področjih, da včasih ne bi verjel. Od tega, da imajo podjetja, ki uspešno krmarijo v naporni ekonomski bitki, a ne prestopijo meje sociale in človečnosti (in tako ogrožajo sistem kapitala), do tistih, ki uravnoteženo med strogostjo in prisrčnostjo vzgajajo otroke, do onih, ki jim umetnost ali pristni šport sije iz telesnih talentov. Medijem so to troti.
Potem srečujem ljudi, ki resnično ne delajo. Pravzaprav delajo, a le tako, da prestopajo meje povsod, in krmarijo tako, da se njihova zasebna ladja vedno znajde tam, kjer spet ni treba delati, a se vidi kot-da se dela, in kjer se življenjsko ravnotežje na podira le njihovi ladji, ampak predvsem vsem naokrog, ki skušajo rešiti, kar se rešiti da - tem reševalcem pa se dogaja, da jim prav isti povzročitelji neviht očitajo, da je to pravzapravj njihovo delo. ... Ogledala se kažejo kot resničnost. ...
Kateri so torej troti? In kdaj so potrebni?
Primerjava iz narave v bistvu ne zdrži. Nekaj pa je gotovo: narava bo poskrbela tudi za družbo. Čas ima.