http://idejalist.blogspot.com/2014/10/pomoc-drugim-sebi-ali-iz-nas.html
.... >>
In potem, namesto da bi pomagali, kar nekaj opletamo v mislih in besedah, predvsem pa v dejanjih, in se v bistvu neumno obnašamo. Pravzaprav kot-da pomagam po svojem videnju, iz svojega gledišča in ne tako, kot bi nekdo potreboval. Tako nas celo družbe in države ali organizacije prepričujejo, naj pomagamo graditi bolnišnice, šole, cerkve v tretjem svetu. Saj s šolo in cerkvijo ali zdravstvenim domom ni nič narobe, a s stalnimi gradnjami zna postati tudi kaj narobe. Pogosto se zdi, da so zgradbe ključ do civilizacije, do tistega, čemur rečemo pomoč tretjemu svetu. Seveda, zgradbe so čisto blago, čista pomoč; z njimi se nič ne umažem, nič me ne morejo
prizadeti, nič ne morejo seči v mojo notranjost. Nekakšno zadoščenje ob izpolnjeni položnici ostane, a nisem prepričan, če je to res notranje zadovoljstvo, predvsem pa ne, če je to res pomoč. Kaj pa ljudje? Mi, vi in oni; vsi skupaj?
Prihaja mi ena primerjava, da se morda do tretjega sveta (pa tudi do narave in neznanega) obnašamo podobno otročje, kot se mnogokrat ob dojenčku ali majhnem otroku. Saj poznate, nekaj se pačimo, skušamo se neumno smejati, buc-buc, mežikanje, mahanje z rokico, popačeno izgovarjanje besed ... Le kaj si otrok misli in kako se mu to vsede v dušo? "A ta mar ni odrasel?" "Zakaj vendar dela tako, kot misli, da bi moral delati jaz otrok?" "Pa ko bi vsaj znal biti otrok!" itd.
Približno tak odnos, se mi zdi, imamo beli prvosvetci do tretjega sveta. Smejčkanje, kakšne igračke, daricle v zahvalo za nasmeh, za iskren nasmeh, kakšen obisk za kratek čas, skoraj bolj avantura.
In približno tak odnos imamo do narave. Kakšno malo trajajoče začudenje ob sončnem zahodu, kakšnen droben pomislek, da smo odvrgli smeti na tla, morda da po nepotrebnem porabimo preveč dobrin, kakšen nedeljski izlet, bolj avantura kot res pristen medsebojni posluh in dotik človeka z ostalo naravo.
In, približno tak odnos imamo do neznanega, do mistike, do umetnosti, do svetega, do demonov. Neumno se smejčkamo, zamahnemo z roko, se norčujemo iz posebnežev. Če nas zares doleti kaj od tega, se neumno obnašamo, zadeve poimenujemo nekako ljubkovalno - a ne ker bi tako doumevali, ampak ker kot-da bi hoteli od tega presegajočega sveta uiti, se mu izogniti. Tudi naravi, in tudi otroku ali dojenčku. In tudi Tretjemu svetu.
Redki so drugačni.
In še čisto na koncu. Podobno neumno, uhajajoče, celo smejčkajoče, se pogosto radi obnašamo tudi do sebe, do svoje notranjosti, do svojih strahov in talentov, do notranje moči in šibkih točk, do svojih globin, ki nas ljudi pravzaprav najbolj pristno označujejo in najbolj v temelju povezujejo med seboj in z vso naravo okrog nas, tudi tisto, nepoznano.