Smelost je gotovo človekova značilnost, ki ga/jo najbolj žene naprej. Nobene ideje - pa naj bodo še tako odlične - pravzaprav ne bi uresničili, če bi se držali v kotu, če bi se ustrašili vsake sence in vsakega napora in vsake konkurence.
Bistvo smelosti je v bistvu plavanje proti toku, in to proti lastnemu toku. Ni lahko. V vsakem od nas je nekoliko lenobe, nekoliko naveličanosti in nekoliko strahosebičnosti. Vsak od nas bi rad marsikaj zadržal zase, bodisi zaradi bojazni pred bolečino, ki bi jo domnevno s smelostjo morda povzročil drugim ali povratno sebi, bodisi zaradi stalno porajajočega vprašanja, ali je to res, kar res čutim, da je treba storiti, ali pa preprosto zato, ker dejansko neka misel še ni zrela za ubesedenje ali udejanjenje.
Smelost je lahko tudi kvarna in uničujoča. Predvsem takrat, ko ni premišljena, ko je afekt, ali celo dolgotrajni afekt. Podirati vse meje je neredko tista smelost, za katero je potrebna velika mera zdravega nasprotovanja, da se uravnoteži, notranjega ali zunanjega. Ni prepovedana, je marsikdaj celo zaželjena in kar nujno potrebna. A, če sama sebe ne zmore uravnotežiti, potrebuje protimisel, protibesedo. Da se razumemo: ne kot grobo nasprotovanje, ampak kot protismelost, ki ugovarja, ki sprašuje, ki s tem gradi in spodbuja.
Je pa smelost - kakršnakoli že je, tudi tista nekoliko bolj čezmejna - daleč od svojega nasprotja. To nasprotje pa ni v lenobi, naveličanosti ali strahu, ampak je v pojavu, ki ga še ne znamo poimenovati, vemo pa za njegovo neposredno posledico: izpraznjenost. To je pravzaprav tragična izpraznjenost, ki ima samo en sam izhod, in to je smelost.
Mar potem moramo biti smeli?
Lahko, lahko pa tudi ne.
Prejkoslej pride in vsakdo jo zmore.