Mnogi vladarji si v času svojega vladanja postavijo čudovite zgradbe, ki jih seveda načrtujejo najboljši arhitekti, utrdijo najbolj trdni statiki in zgradijo najbolj eminentni gradbeniki. Oprema je iz najbolj kakovostnih materialov, zunanjost se blešči v najbolj privlačnih oblikah in barvah, v najsodobnejšem in najbolj všečnem slogu.
Ko je gradnja končana, si pred njo postavijo spomenik, na katerem so upodobljeni z besedo, vklesani v kamen ali naslikani v olje, dnadanes pač ovekovečeni s fotosešnom. Za vekomaj ostanejo zapisani, neizbrisno se je treba z njimi ukvarjati.
Tragika mavzojev, pa naj bo to piramida, tempelj, graščina ali najsodobnejša zgradba današnjega ministrstva nekje na Bavarskem, pa tudi pločnikov, po katerih otroci ne hodijo, in cestic, po katerih se ljudje ne vozijo, ali ta in ona investicija z nazivom "EU je prispevala", v resnici pa so čudežno prerazporedili občinski proračun na ravno nek določen mesec, torej tragika je pač ta, da mavzoleju vrednost začne padati z dnevom prerezanega traku. Tragika pa naraščati.
Morda je arhitekt dobil nagrado, statik povalo za trdnost, gradbenik preplačan račun. Morda je vladar bil za trenutek pomemben.
A glej, če ni ljudi, ki bi v stavbi živeli in ga s svojimi idejami oživljali, če ni otrok, ki bi zasedli prenovljeno šolsko poslopje, če ni nosečnic, ki bi rojevale v čudovitonovih traktih porodnišnic ... potem razkazovanje, pa naj bo še tako nasmejano, ni kaj dosti več kot mavzolej.