Čeprav v absolutnem smislu veliki kmetje uničijo dosti več narave kot
mali, se zdi, da je relativno uničevanje s strani malih kmetov z
amaterskim pristopom bistveno hujše, povrh še prostorsko koncentrirano
na manjše parcele. Za naravo vemo, da večina procesov sledi tako
imenovanemu zakonu minimuma, oziroma da naravno uravnoteženost pogosteje
porušimo z ekstremnimi pojavi in ne s spremembami povprečja.
Pogosta značilnost amaterskega pristopa do neke vsebine, misli ali pojavov, je izrazit radikalizem. Vzemimo primer uporabe sintetičnih biocidov za uničevanje tako imenovanih škodljivcev v kmetijstvu, rastnih hormonskih dodatkov, mineralnih gnojil in podobnih "pripomočkov" (ali "nesnage", če gledamo z druge strani). Profesionalni pristop, ki so ga iz čisto finančnih razlogov primorani uporabljati veliki kmetje, je ta, da se na podlagi meritev dodaja čim manjšo možno količino. Pri amaterskem pristopu se vse prerado razmišlja v smislu "več je le več", in če že kupimo nek preparat, "ne more škodit", če ga uporabimo nekoliko nad mero. Ali vsaj, "da se porabi". Farmacevti verjetno dobro vedo, kako velike škatlice je treba prodajati, da povprečen mali kmet kupi več, kot dejansko ptorebuje.
Radikalizem v kmetijstvu je posebej nevaren varstvu narave, izrazito pa zato, ker na zavarovanih območjih po Evropi običajno prevladuje tip manjšega kmeta. S tem nikakor ne bi želel omalovaževati enih ali drugih kmetov, ampak se mi zdi, da okoljevarstvo in naravovarstvo bistveno premalo ozaveščata ljudi o škodljivih pojavih, ki se zdijo sami po sebi umevni (torej, da veliki kmetje tudi veliko onesnažujejo), v bistvu pa so morda ravno obratni. No, oboje je treba, le vsakega na svoj način in na podlagi ustreznih arhumentov in ugotovitev.