Kam gre pragmatizem

Pragmatizem velja za uglajeno politično obnašanje, brez katerega menda danes ni mogoče prav ničesar več doseči. Gre za to, da si na vsak način prizadevamo, da je od neke dejavnosti praktična korist, in to tako, da vse drugo podrejamo celju samega pragmatizma.

Na prvi pogled je zadeva dokaj idealna in kaže na nekakšno zmožnost usklajevanja različnosti, usmerjanja v neko skupno, sprejemljivo in predvsem praktično pot, po kateri naj bi dosegli neko korist - v zdravi politiki pač javno, v nekoliko pokvarjenih krogih seveda tudi in predvsem zasebno.

Torej pragmatizem daje vtis srednje vrednosti. Vendar je to veliko vprašanje, saj rezultati najprej niso celoviti, predvsem pa niso niti takšni, kakor si jih sami želimo, niti takšni, kakršne bi si morda želeli drugi. Tako nastane praznina pri vseh udeležencih. Nihče ni zadovoljen, vsi pa smo nekako zadovoljni. To pravzaprav lahko celo pomeni, da verjetno v zadevo niti nismo vložili veliko energije, saj nam je nekako pragmatično vseeno, če je tudi drugim nekako vseeno, ker si tudi oni niso posebej prizadevali - razen za pragmatizem sam.

Na koncu se rado izkaže, da od pragmatizma ni posebno kakovostnih rezutatov. Je sicer začasni ljubi mir, dolgoročno pa - in to je spez njegova sreča - izgine v pozabo, saj so se vsi tako malo ukvarjali z zadevami, ki so jih pragmatično rešili, da so nanje kaj hitro pozabili. Torej nekakšen pragmatizem zaradi pragmatizma.


Nenazadenj se zdi, da pragmatizem v bistvu sploh ni neka sredina, srednja vrednost, neka glavnina nekakšne gausove kribulje, ki jo strašno radi uporabljamo za prikazovanja povprečij, torej tudi pragmatizma. Zdi se, da je ravno nasprotno: pragmatizem ni v zlati sredini, ampak je razdeljen, hudo razdeljen med brezbrižnost spodnjega dela ordinate in vseželjnost zgornjega dela. Ta razceplenost pa je ključni vzrok neučinkovitosti.

Obžalovanje je pozabljena dimenzija vzgoje

Pri socializacijski vzgoji, torej če gre za otroka ali mladino, ali prevzgoji, če gre za odrasle ljudi, je pomembno, da se vzgojitelj upošteva določene procedure, ki so družbeno sprejete in sprejemljive. V obeh primerih gre lahko za vnaprejšnji sistem, ko nekaj formiramo, in popravljalni sistem, ko neke napake popravljamo. Pri tem gre metodološko lahko za pravna orodja ali vzgojne programe, kar je načeloma najbolj enostavno. Vendar je učinek pogosto manjši kot v primerih, ko vzgojitelj posega tudi na področje moralnega in etičnega čuta vzgojenca.

Kljub mnogim poglobljenim študijam s tega področja se zdi, da v pravnih, programskih, moralnih in etičnih postopkih manjka neka komponenta, nek postopek oziroma stopnja, ki jo običajno spregledamo, morda včasih celo namerno. Gre za stopnjo obžalovanja.

Povsem jasno je, da se celotna procedura začne z neko napako, ki jo človek stori. Najbolj hiter odziv je seveda takojšnja kazen. To poznamo iz zgodovine, sodišč vojnih obdobij, nenazadnje pri nujno hitrih ukrepih tudi pri vsakdanji vzgoji otrok. Večina psihologov nasprotuje takšnim hitrim akcijam, in svetuje pogovor, razlago. To je načeloma dobro, lahko pa - in to v praksi poznamo - traja v nedogled, in to brez učinka. Pogovor je seveda dober, vendar redkokateri strokovnjak tudi pove kaj in predvsem kako se je treba pogovoriti, če ima otok že opečeno celo roko, ali če je odrasli že povzročil neizmerno gospodarsko škodo.

Pogovor se namreč običajno omeji na razlago, zakaj je nekaj narobe, poučevanje kako naj bi bilo prav, nemalokrat pa se pogovoru vsili razlaganje lastnih izkušenj in lastnega pristopa do podobnih dejanj. Na koncu vzgojenec vseeno doživi nekakšno kazen, saj mora poslušati moraliziranje, morda narediti neko kompenzacijsko dejanje, ki je sicer dobro, vendar ga razume kot kazen, kot ogroženost. Morda tudi opravičilo razume kot ogroženost, in s tem sam pri sebi zbija moralni instrument opravičila.

Zelo redko takšni pogovori ali prevzgojni procesi posežejo na področje obžalovanja. Pa ravno to je bistveno. Spoznanje, da sem storil nekaj narobe, je zgolj razumski del, le človekovi možgani, ki se analitsko primerjajo z možgani drugih ljudi v določenem času. Ni pa vzpostavitve celovitega odnosa človeka do družbe, v kateri je neko dejanje napačno. Obžalovanje je v bistvu nekaj podobnega kot žalovanje za izgubljeno ali umrlo osebo. Torej nekaj, kar je dejstvo, kar je nespremenljivo, in, v primeru obžalovanja gre za nekaj, kar sem jaz povzročil. Ni takojšnje oziroma hitro, je pa nujno; potrebuje čas; če ga preskočimo imamo načelno večje težave, nenazadnje pa je neopredeljivo. In prav takšnim rečem se radi izogibljemo, ker naj jih ne bi obvladali.

Seveda jih ne moremo obvladati, ker one obvladujejo nas, in to je naravno (celo fiziološko) in družbeno, torej del neke civlizacije. Morda celo presega nivo etike in morale, ki sta radi rigidno vkleščeni v določene sisteme.

Skratka, človeku, otroku, mladostniku, enako pa odraslemu, če pride navzkriž z družbo, je nujno potrebno doumeti, da je treba napako najprej obžalovati, in na osnovi zadostne stopnje obžalovanja, bodo procesi iskrenega opravičila in tudi zavestno sprejete kazni - če bo ta še potrebna - bistveno bolj učinkoviti za vse udeležence in za družbo kot celoto.

Monizem

Monizem je skrajno zagovarjanje neke paradigme.

Na primer naravoslovje trdi, da je vse je izključno iz narave (Narave), in vse je hierarhično sestavljeno: kvarki vplivajo na delce, delci na atome, atomi na molekule, molekule na organele, organeli na celice, celice na tkiva, tkiva na organe, organi na organizme, organizmi na ekosistem, ekosistem na ... ups tu pa se ustavi - ali v primeru, če gre za človeka, že pred ekosistemom. Saj vemo, šele učimo se varovati naravo ...

In obratno: veliki pok vpliva na supernove, celotno Vesolje na galaktične jate, jate na posamezne članice, članice na grupe zvezd, te na svoje članice, zvezde na planete, planetarna konstrukcija na lastnosti na planetu, potem te atmosfere in litosfere na biome in habitate, in ti naprej na bitja, ki jih vsebujejo. ? Gre tudi tu naprej?

Mar ni čudno, da je človek ravno v sredini? Mar nismo tega že presegli, ko smo pa vendar ves duhovni svet - torej prav tistega, ki je, koliko vemo, značilen edino za človeško vrsto - zmaterializirali, "ponaravili"?

Kaj pa če vendarle vse reči v tem znanem vesolju delujejo tako vzajemno, da druga na drugo vplivajo ne glede na človekov način dojemanja?

Antropocentričnost je verjetno najhujša oblika monizma.

Je naravovarstvo podobno posiljenemu postu?

Večina religij pozna post, torej odpoved hrani, določenim užitkom, mesu, slabim mislim, besedam in dejanjem. Prvotni namen postnih časov, ramazanov in podobnih obdobij je, da se prečisti telo in duša, da potem sveža spet zaživita v novo pomlad.

Mnoge navade so iz religijskih ali tudi izvornih verskih zavestnih dejanj v sodobnem svetu pridobile nove obleke. Nemalo se jih posti zato, da bi zadostili nekim predpisom. Spet drugi zato, da bi se bolje počutili, ali celo, da bi shujšali. Nemalo jih je, ki svoje odpovedi jasno in glasno razglašajo.

Nič ni narobe s postom. A dejstvo pri postu je, da se na koncu doseže nek cilj, ki je svetlejši, boljši. Torej odrešitev, ponovna pridobitev dobrin, ponovno uživanje, in dobra hrana, vrnitev na prvotno stanje, če hočete.

Mar ni nekaj podobnega pri naravovarstvu? Vsak naravovarstvenik in tudi laična javnost se zaveda, da pri naravovarstvu gre za odpoved. Torej odpoved nekim dobrinam civilizacije, za katere vemo, da kvarno vplivajo na naravo okrog nas, in lahko ogrozijo tudi nas same.

Čeprav se tu podobno kot pri postu zavedamo, da obstaja razlika med mišljenjem in udejanjanjem, dejansko v naravovarstvu še bolj zapadamo istemu principu: če se bomo odpovedovali, nas čaka boljše življenje. Gre torej za cilj, za odrešitev, vstajenje, dobro življenje, ki pa ni zdaj, ampak nekje v prihodnosti, če bomo "upoštevali" pravila.

Pa tak sistem deluje v življenju?

Niti odrekanje zaradi varovanja narave, niti odrekanje hrani ali zabavi nima nobenega smisla, če nima določenega cilja. Vendar pazimo. To ne pomeni, da moramo biti mrtvi, da moramo mrtvičiti, mučiti, varovati za vsako ceno, hrane, naravnih dobrin, uživanja v naravi ipd. Pomeni pa, da moramo biti živi že danes, še posebej zelo živi, saj je le živost normalni del naravnih procesov, tudi posta.
Vsaka neživost je v bistvu nasprotovanje naravi.

***
Obstaja pa še ena dimenzija zgoraj povedanega. Vse te igrice, tudi posiljene poste, ponarejeno naravovarstvo in vse te zadeve so čista izmišljotina točno določene civilizacije, ki je svoje izvore, vključno s pristno vero in odnosom do narave, zabrisala, zahodila, in zdaj to samozahojenost prodaja še drugim predelom sveta. Lahko se je postiti, če veš, da imaš hrano. Lahko se je iti naravovarstvo, če si naravo v stoletjih že vso (milo rečeno) predrugačil, dejansko pa prilagodil samemu sebi.

Majhnost

Očitno je majhnost močno povezana z nezmožnostjo uskladitve, oziroma obratno, če se neka skupina težko uskladi, pomeni, da je majhna.

Matematična majhnost je na primer 2. Tu je uskladitev povsem enostavna, še sta dva človeka složna, in najtežja, če si nasprotujeta. Če so trije je dokaj enostavneje. Vedno je lahko 2 proti 1, če izključimo možnost vzdržanja, ki pa pomeni, da si v bistvu nasprotujeta 2 in imamo primer dveh. Če so štirje, se nekako ponovi 2, oziroma 2x2, vendar ni tako enostavno, saj imamo tudi druge, povsem verjetne možnosti, torej 3 proti 1 itd. Če gremo še dalj, si lahko predstavljamo zadeve, ki jih rešuje 5 ljudi, ali 6, ali sto, ali dva milijona.

Včasih se zdi, da je tudi dva milijona majhnost, saj so drugi, ki jih je bistveno več milijonov, celo milijard, v mnogih rečeh nekako zadosti uskladijo, da delujejo kot država. In ker so veliki, postajajo zaradi svoje usklajenosti samo še vedno večji, pišejo zgodovine. Zakaj? Ker gredo v bistvo, ker njihovo srednje mnenje teži k sredini? Če sta samo dva, sploh ne moreta tvoriti Gaussove krivulje, ampak dva kvadrata ... Morda tudi če sta samo dva milijona, tvorita nekakšna dva kvadrata, ki se zaradi svoje oglatosti nikakor nočeta nikamor premakniti.

Krivulje so bile pišočemu vedno slajša matematika.

Majhnost pa seveda nima popolnoma nobene povezave s ponižnostjo. Celo obratno!
Prav tako delati se velikega ne pomeni, da boš kdaj velik. Kvečjemu obratno!

Dve ekonomiji

Veliko večino sveta, kakor ga zaznavamo, ne dojemamo kot nekaj enotnega, ampak dvopolno: po eni strani govorimo o vrednotah, po drugi - in to o isti stvari - o dejanskosti. Tako se večinoma vsi na svetu strinjamo, da je treba varovati naravo, misliti na druga živa bitja, imeti občutek za celoto planeta Zemlje ipd. Na to ne le kažejo ankete vsega zahodnega sveta, ki se ga vprašanja naravovarstva tičejo, ampak dejansko pomeni, da nam narava nekaj pomeni, da nam je vrednota navznoter, sa so-čutimo z naravo.

A v dejanskem življenju ravnamo radikalno drugače, in, pogosto ali skoraj vedno, tega niti ne vemo. Neizmerna potrošnja fosilnih goriv, nepotrebni izpusti, luksus, ki ga danes kupimo, jutri zavržemo, in še mnogo človekovih navad je takšnih, ki bistveno bolj prispevajo k uničevanju narave, kot odmetavanje papirčkov, neločevanje odpadkov in podobno - kar je sicer vzgojno za otroke in mladino, pri odraslih družbah, pa bi vseeno morali pogledati širše. Torej prihaja do velikanskega prepada med vrednotami na eni strani, in dejanskostjo na drugi, in v ta prepad se odlično ulegajo silnice potrošniških nagnjenj.

Podobno kot z ekologijo je z ekonomijo. Na eni strani je normativna ekonomija, v kateri težimo za uravnoteženostjo. Učeno ji rečejo Paretov optimum. Taka ekonomija v načelu skrbi, da ni v družbi nihče prikrajšan, oziroma, da je rast takšna, da na drugi strani nihče ne izgublja, kar pa ne pomeni, da smo vsi enaki, in da imamo vsi enako. Vsi ekonomisti vedo, da je to idealna ekonomija, ki celo sama sebe spodbuja v trajno rast.

Vendar praksa kaže drugače. Dejanskost ekonomije je narediti čim večji razkorak med nabavno in prodajno ceno, in vmesni višek preusmeriti (lepo se reče "vlagati") na druga področja. In takšni ekonomiji rečejo pozitivna ekonomija. Že pridevnik zavaja, saj ga normativno ekonomsko nagnjeni ljudje radi spregledajo oziroma razumejo "pozitivno", potrošniška industrija pa pridevnik prav v tem smislu izrabi za poglabljanje zgoraj omenjenega propada. Vsak ekonomist ve, da mora v podjetju delati predvsem pozitivno.

Razlika med normativno in dejansko ekonomijo je na Zahodu izjemno ostra, njen največji problem pa je v tem, da vseeno ostaja ena in ista ekonomija, ki je sama v sebi razcepljena, in zato ne funkcionira trajno. Ni niti avtoritarna, niti liberalna Svojo nemoč nekoliko skuša ublažiti s prelaganjem odločitev na politike ali druge vplivneže v družbi, tudi na lobije in lože. Vendar ji ne more uspeti, ker s tem ne teži k združevanju same sebe, ampak jo prav ti družbeni lobiji, ki so radi pristaši "pozitivne" logike, prej vlečejo narazen, to je od večine ljudi, ki pa je kljub drugačnemu vtisu, navznoter nagnjena v normatinvno, uravnoteženo ekonomijo, kakršno moramo vzdrževati doma in v svoji najbližji okolici, če hočemo normalno preživeti.

Ekologija v najširšem smislu in ekonomija v obojem navedenem smislu, sta pravzaprav ena in ista reč.

Ali smemo dvomiti?

Znanost dosega neverjetne rezultate. Odkriva svetove, ki si jih komaj lahko zamišljamo, procese, ki so zaviti v zapleten svet naravnih prvin, izumlja materiale, s katerimi si olajšamo delo, poskrbimo za kakovostno življenje, nenazadnje se tudi zabavamo. Vsak znanstveni rezultat nam da misliti, nas opogumlja, nam daje zavest, da je človeška vrsta res v pravem pomenu besede Homo sapiens. Na koncu, morda po nekaj desetletjih tudi osvojimo, vsaj približno, kaj neko odkritje pomeni, in, pravzaprav se nam odprejo oči in si mislimo, kako so mogli biti ljudje pred tem odkritjem tako omejeni.

Ko je nek znanstvenik pred stoletji trdil, da Zemlja kroži okrog Sonca, je tvegal glavo. Nekateri so jo tudi izgubili. Ko je drug znanstvenik pred stoletjem in pol pisal, da se živi svet razvija v svojem okolju, so ga posvetni in cerkveni vodilni gledali postrani. Ko je tretji pred stoletjem govoril, da prostor ni absoluten, ampak odvisen od časa in gibanja, je večina ljudi šla mimo. Pretirava. Četrti - bila sta dva - sta v 50-tih letih odkrila neko kislino, v kateri je zapisano vse o živem bitju. DNK. Pretiravata? Saj mi vendar vemo in vidimo, kako je, da ni prav nič na svetu relativnega, in vse je jasno glede genetike. A v vsa štiri navedena odkritja bolj verjamemo, kot vemo.

Saj sonce zjutraj vzhaja, zemlja pa je pri miru - ali ni to človekova osnovna izkušnja? In če pogledamo živi svet - se je danes pojavil kakšen nov ptič, ali bolha ali praprot? Se je morda v času mojega življenja; oziroma, se je pojavila dejansko, ali se je zgodila mojemu poprejšnjemu neznanju? In genetika - ste že slišali za epigenetiko, medsebojne in povratne vplive ribonukleinskih kislin in proteinov na osnovno DNK? In vedenjske vzorce, ki se prenašajo brez da bi se starši in potomci kdajkoli videli? Lahko bi nasprotovali sedanji znanosti, a zgodilo se je, da ji zaupamo, da verjamemo, čeprav so naše vsakodnevne izkušnje drugačne. Če verjamemo, lahko tudi dvomimo, kajne?

Je nevarno, da se zaupanja v nedosegljivo nalezemo tudi na drugih področjih vsakdanjega življenja?
Na primer denarju, politiki, upravljanju, vzgoji?

Je nevarno, da znanosti sami dejansko preprečimo, da stopi še korak naprej, odkrije še nove svetove, nove možnosti, nove neverjetne rezultate, ki bodo ovrgli sedanje gledanje, v katero danes polno verjamemo in smo prepričani? Tudi predgalilejevci, preddarwinovci, predeinsteinovci in predcrickwatsonovci so bili.

Vabila in motivacija

Ob splošni poplavi obvestil, reklam, priporočil, vabil sem ter tja, bombardiranja za dekoncentracijo, uporabe pretkanih psiholoških učinkov, in še in še, se človek vpraša, kako naj ločuje, kaj je zdaj res potrebno in dobro, in kaj ne. Torej, kam usmeriti energijo, da bo življenje kljub vsemu znosno, in da bi kljub množici možnosti človek izbral tisto, kar ga dolgoročno napolnjuje, bogati?

Seveda je ena od rešitev prav enostavna. Osebna motivacija. Giblješ se v svojem krogu, znancev, sodelavcev, sodelavk, kolegov in kolegic stanovskega društva, ... Ampak to se vendar sliši nekako zaprto, omejeno, omejujoče. Svet je pravzaprav večji, in morda zamujamo kaj pomembnega?

Ste kdaj dobili vabilo na kulturno prireditev? Kaj je pisalo? Je bil datum, ura, kraj? So bilo morda navedeni nastopajoči? Je bil celo ornament v vogalu?

Se vam je kdaj zdelo, da vas vabilo popolnoma nič ne motivira? Da bi morda celo šli, a ker je bila pošta podobna osmrtnici, in umrlega niti niste poznali, vas goli podatki odvrnejo?

Je rešitev v tem, da bi morali tisti, ki deljo dobre reči, imeti motivacijo tudi za motiviranje drugih? Je to sploh mogoče?

Zbiranje in raztresanje

Vsako podjetje, vsak projekt, vsako delo, nenazadnje življenje posameznika, družine, družbe ali tok civilizacije ima svoje vzpone in padce, hkrati pa tudi splošno rast in splošno upadanje.

Ko nekaj začneš, si morda navdušen, zmoreš, uspevaš. In ne gre brez težav. Notranje ovire skušaš reševati sam, zunanje se zdijo nepremagljive, povsem odvisne od drugih, od nekih razmer, ki nam morda niti niso doumljive, kaj šele, da bi si upali razmišljati, da bi jih lahko obvladal. No, ampak skratka, če želiš napredovati, moraš delati, torej zbirati. Predvsem pa biti spreten pri prenašanju in premagovanju težav, torej paziti, da se zbrano ohranja tudi v odnosu z okoljem, ki ima prav tako svoje težnje. Delo pravzaprav morda niti ni težko. Odnosi ga otežijo, brez odnosov pa ne gre.

Stalna rast je izmišljeno in zavajajoče gonilo, s katerim se pogosto slepimo posamezniki, predvsem pa družba zahodnega tipa. Ženemo se za nemogočim, zavidamo drugim, ker morda (?tudi izmišljno) napredujejo, uničujemo sebe, okolico, tudi naravo v njeni njenosti? Ker ogromno energije porabimo zgolj za držanje nekih pridobljenih privilegijev, ki jim celo rečemo pravice, je ostane bore malo, ali nič, za zbiranje. Ne zbiramo več, (?) izmišljeno postanemo samozadostni, popolni. Bog. In hrkati nezavedajoč izgubljamo, raztresamo še tisto, kar imamo. In vse to globoko znotraj vemo.

Že stara modrost, ki je bila vdihnjena biblijskemu in še kateremu pisatelju pravi, da kdor ne zbira raztresa. Ja, in oboje boli, le bolečina je bistveno različna.

Poslovna svoboda intelektualcev

Mnoge države zahodnega sveta v državnih ustanovah koncentrirajo velike količine znanja. Pravzaprav so bile menda visoke šole pred stoletji ustanovljene prav za šolanje uradnikov, znanstveniki so se namreč priučili pri svojih mentorjih. No, in v teh uradih, ki se ponekod neizmerno širijo, dejansko obstaja pomembno znanje, neke sposobnosti in zmožnosti. Zakaj ga ponekod ne izrabimo niti uporabniki, niti ustanove same, ni popolnoma jasno.

Zdi se, da obstaja poglavitna ovira, ki bi jo na kratko lahko imenovali pomanjkanje svobode. Gre za posledico "reda", s katerim hočemo urediti prav vse, rečemo, da se gremo pravo. Potem se uradniki, sicer inovativni in morda celo občasno motivirani, morajo ukvarjati z zakonocajo, namesto z rečmi, s katerimi se ukvarjajo. Seveda je to poslovno varno, in za varnost vse bolj slutimo, da postaja v nebo vpijoča ogroževalna krilatica sodobne družbe. A kaj naj z varnostjo, če še stvari, ki jo obdelujemo, v bistvu ni, če jo izgubimo iz procesa obdelave.

Živeti varno morda pomeni tudi umreti varno. A kaj ima človek od tega?
In predvsem, kaj ima družba od tega?

Poslovna inovativnost

Kadar se v medijih pojavi oguljena fraza o poslovni inovativnost, je potrebno postati zaskrbljen. Namreč, tam, kjer inovativnost je, se o tem ne govori, ker zadostuje, da je.

Le tam, kjer je pomanjkanje, predvsem pa žal tam, kjer se poslovno inovativnost namerno in načrtno ignorira, tam se o njej govori.

Zdi se nevzdržno, da toliko izobraženih ljudi ne more prodreti s svojo inovativnostjo. Zdi se nevzdržno, da toliko mladih s svojo zagnanostjo stalno naletava na zidove, ki so nakazani v drugem odstavku zgoraj. Zdi se nevzdržno, da uradi in mnoge inštitucije preživljajo zgolj dve obdobji: čas brez šefa, ko vsi čakajo, kakšno politiko bo vpeljal (morebitni) novi šef, in čas s šefom, ko vsi čakajo, kdaj bo tega časa konec.

Taka čakanja niti približno niso inovativna.

Evolucija evolucije

Darwinov  razvojni nauk je pred nekaj več kot 150 leti v znanstvenem in tudi laičnem svetu spodbudil pravo revolucijo v razmišljanju in dojemanju narave. Danes pravzaprav beseda evolucija - ki je sicer splošna beseda za katerikoli razvoj - večini ljudi pomeni prav razvoj živih bitij. Pristna angleška preciznost in izjemen uvid znanstvenika je bila osnova za res poglobljeno analizo opaženega stanja, pogumno postavitev domnev, ki so iz opažanj izhajale, pa tudi procesov, ki naj bi k sedanjemu stanju naravne raznolikosti pripeljali. Ob vsem tem se moramo zavedati, da takrat še niso prav nič poglobljenega vedeli o dedovanju oziroma genetiki.

Zaradi družbenih okoliščin je Darwinov nauk hitro prodrl v svet, in danes se njegove zrcalne ali vzporedne podobe pojavljajo na mnogih področjih znanosti kot uveljavljene hipoteze ali teorije.

Vseeno pa je opaziti, da se ob presajanju naravoslovnega nauka v družboslovje pojavlja kar nekaj težav, predvsem pa nejasnosti, ali kar posploševanj. Hkrati je opaziti, da se nekateri družbeni procesi morda nazaj aplicirajo na naravoslovje, kar spet lahko povzroča napake, predvsem pa izgubi ali izkrivljanje informacije.

Eno največjih vprašanj v tej smeri je problem mehanicizma, in to tistega mehanicizma, ki procese jemlje kot samo po sebi umevne, celo kot dogmo, ali kot rečemo v fizkalne zakone, odnose pa zgolj kot posledico nekih procesov in lastnosti posameznih elementov. Kaj to pomeni?

V razvojnem nauku se ukvarjamo z elementi, ki so posamezna živa bitja, bodisi kot osebki, ali kot populacije. Vemo, da so prav osebki in populacije nosilci živega. Torej, življenja brez osebkov ali medgeneracijsko povezanih genetskih linij v populaciji, ne more biti, oziroma ga (še) ne poznamo. Če te elemente reduciramo na stvari z določenimi lastnostmi, procese pa vzamemo kot vnaprej določene zaradi fizikalno-biokemijskih procesov, izgubimo zelo velik del informacije, ki se skriva v teh procesih, predvsem pa v dinamiki teh procesov. Procesi v živem svetu so namreč bistveno drugačni, kot procesi za fizikalno-kemijskem nivoju, kjer gre vedno za povečevanje entropije. V živem svetu pa se organizacija osnovnega elementa - kot smo rekli, osebka ali populacije, verjetno tudi ekosistema in struktur na ravni organov ali tudi znotraj celice - vedno upira entropiji, in v bistvu napreduje, se gradi; energija se zbira. Ta informacija energije je pravzaprav ključna predvsem pri povratnem vplivu na molekule.

Na drugi stani se informacija zgublja zaradi neobravnavanja odnosov. Govorim o odnosih samih, in ne o lastnosti mehanicističnega živega elementa napram sosednjemu mehanicističnemu elementu, kjer gre za odnos, ki je zgolj posledica nekih lastnosti. V živem svetu gre namreč za nekaj drugega kot v primeru molekul, ki med seboj - po dosedanje vedenju in opažanjih - reagirajo vedno na enak način. Torej o odnosu samem v interakciji živih elementov, osebkov ali populacij, ali tudi organov. Govorim o na videz imaginarnem pojavu med posameznimi bitiji, ki da več energije, torej več informacije, kot dve posamezni bitji, ki s svojimi lastnostmi vstopata v nek skupni prostor. Torej ne gre za matematično ali mehanicistično posledičnost, ampak za sinergijo, katere posledica je nasprotna entropiji. Ena plus ena je torej več kot dve, lahko zelo veliko več.

Evolucijski nauk bi torej morali nekako nadgraditi in enakovredno obravnavati interaktivnost, pa tudi ta se verjetno razvija sama po sebi, saj na primer opažamo - pa zveni zelo antropocentrično - da so nekatera bitja višje razvita, človek pa nekako najbolj. In prav dejstvo, da se človek po genskem ali telesnem ustroju pravzaprav skoraj nič ne razlikuje od drugih živih bitij, v svet pa prinaša bistveno drugačne energetske potenciale - vključno z nasprotovanju naravnim zakonom entorpije - torej prav to dejstvo kaže, da bi bilo treba procese kot prehodnike, in odnose kot posledice, obravnavati enakovredno ali še bolj poglobljeno kot doslej mehanicistično obravnavane elemente v naravi, kot sta osebek ali populacija.

Če bi hoteli Darwinov nauk globlje doumeti v okviru živega sveta, za katerega tudi izvodno velja, se zdi, da bo treba jasno opredeliti, da so procesi kot taki, sami na sebi, v živih bitjih in v ekosistemu prav tako podvrženi razvoju, da torej niso stalnica in naravani avtomatizem, ki zgolj povzroča spremembe in razvoj elemetnov, torej osebkov ali populacij. Če tega ne bi zmogli, smo v bistvu na istem mestu, kot je bila večina naravoslovcev pred Darwinom. Takratan vera, da so živa bitja ustvarjena enkrat za vselej, je pravzaprav popolnoma ista današnji veri, da so procesi ali odnosi ustvarjeni enkrat za vselej.

Pretencioznost

SSKJ se komajda dotakne dejanskega pomena tujke pretencioznost. Morda celo ne.

A zdi se, da so k pretencioznosti radi nagnjeni mnogi slovenski mediji, in to na obeh straneh: pri slabih novicah, kot tudi dobrih. Morda je to celo njihova skrivna formula uspeha. Seveda medijskega, ne uspeha dogodka.
Vzemimo neko pretencijo neke zmage neke smučarke. Tako rekoč vse je jasno, da je zmaga v rokah, brezpogojno, brez konkurence, celo brez treninga mislimo, kar tako spotoma:

"Kajne že če te bomo vprašali če boš zmagala boš gotovo že zmagala že zaradi našega vprašanj mar ne saj to vsi pričakujemo kaj pričakujemo gotovo vemo saj ne more biti drugače saj sem jaz tukaj ki to vem ker sprašujem samo še potrditi mi moraš in vse bo na dlani dejansko vsi rabimo to zmago saj moramo nekaj poročati nekaj pozitivnega nujno tvoja zmaga je nujna in obvezna in nikar si ne privošči da ne bi zmagala saj potem ne bomo vedeli kaj poročati in kako opravičiti ..." - pa ne tvojega poraza ampak našega porzaa, mojega poraza ..."

In potem tista smučarka ne zmaga. Večina ljudi se zdrzne. Niti ne toliko zaradi nezmage, veliko bolj zaradi kupa nepotrebno obremenjujočih pretencij. Je res ptorebno? Je res to bolj pomembno?

Vzemmimo drug primer. Neko državo, osamosvojeno od tisočletnega jarma nevemkaterihže. So državljani tudi imeli želje o čem, kar se ni moglo uresničiti prav zaradi bolestne pretencioznosti?

Svoboda ima tudi časovno dimenzijo

Odkar je francoska revolucija prinesla tako imenovano svobodo za vse, se je že mnogo filozofov ukvarjalo z vprašanjem, kaj pravzaprav to pomeni. Vsekakor gre v osnovi za to, da imamo vsi ljudje enake možnosti, ki nam jih omejujejo naše psihofizične sposobnosti, predvsem pa imperativ, da ne iz izražanjem svojih pravic ne smemo ogrožati pravic in svobode drugih ljudi.
V okviru humane etike je to približno tako. Naravovarstvena in okoljska etika pa gre kora dlje. Namreč, etični okvir subjektov močno poveča tako, da so etične obravnave v bistvu potrebna vsa živa bitja - ali kot rečejo, vsa bitja postanejo etični klienti. Če odmislimo zadržek, da človek niti ni zmožen pomisliti, kaj pomeni to vsa živa bitja, in da se potem nekako hierarhično omejuje na tista, ki so mu taksonomsko ali ekološko, predvsem pa opazljivo bližja, je to spet nekaj lepega in koristnega. Skratka, skrbimo za naravao, skrbimo za to, da v odnosu do narave ravnamo prav, oziroma etično.
Humana etika se od te razširjene etike loči predvsem v tem, da gre pri humani za odnos med, pri naravovarstveni pa za odnos do. Človek namreč ne more vedeti, ali so tudi druga bitja sposobna etičnega obnašanj, oziroma nikakor ne more - zaradi svoje lastne etične drže - zahtevati od nekih živali, da bi se te obnašale etično. Zadeva je zelo zapletena, in z vsako novo razpravo postaja še bolj težka in obremenjujoča za človeka - celo toliko, da na globalni ravni te vsebine enostavno skrijemo pod nek pridevnik lepote, estetike, viška, nadgradnje - skratka nečesa, kar ni življenjsko nujno potrebno. Morda je celo res tako, da ni potrebno, saj se narava kljub človekovi samozagledani in samovšečni vsemogočnosti, kar dobro drži v uravnavanju človeških neumotvorov.
Je pa neka zadeva, ki nas vse zelo bega. To je časvna dimenzija etike. Odgovornost namreč ne obstaja samo z danes in za ta trenutek, ampak obstaja danes in ta trenutek predvsem odgovornost za prihodnost. Tu lahko gledamo politično, in zapademo v floskule o tem, kako smo si sposodili naravo od vnukov in podobno. Ne, taki pregovori, čeprav v jedru poetično resnični, zgrešijo zato, ker v bistvu ne morejo vedeti, če je to res. Nikakor ne moreš vedeti, ali bodo in kakšno naravo bodo naši #vnuki potrebovali ali želeli. Torej sedanji človek ni sposoben dojeti obsega svobode prihajajočih rodov.

Kot so že mnogi ugotavljali, se nekateri humani etiki sklicujejo na okoljsko etiko tudi v smislu, da če neko bitje ni sposobno samozavedanja, ima posledično manj svobode, in s tem tudi manj pravic. Tako nekateri opravičijo pravice uboja še nerojenega otroka ali onemoglega starca. Seveda je vprašljivo, in to težko vprašljivo, kakšna je tu vloga in interes medicine in farmacije, in koliko gre že predhodno pri zdravljenju do hudih odmikov od sicer naravnih procesov, ampak vseeno moramo vedeti, da gre, in predvsem kdaj gre za razliko med zavestno odločitvijo in naravnim procesom.
Obstaja nevarnost, da bi upravičenost nekih etičnih norm, na primer svobode, lahko na podlagi oziroma izhajajoč iz okoljske etike, oziroma njene nezmožnost-uvida-prihodnosti, prenesli tudi na bolj mila področja humane etike. Na primer uvajanje pravne svobode posvojitve otrok komurkoli. Načelno ni razloga, da ne bi neka heterogena skupina mogla vzgajati posameznega otroka - to nenazadnje poznamo iz nekaterih neevropskih kultur, celo iz preteklosti pri nas. Tudi ni nobenega razloga, da ne bi mogla dva moška ali dve ženski otroka vzgojiti. Je pa hud problem, namreč pravica otroka, in to ne pravica otroka ta trenutek, ampak posledice te potencialno nepravice v prihodnosti. Posledice so lahko hude za posameznike, ob širjenju tovrstnih pravic, ki imajo izrazito časovno dimenzijo, in ki jih pri drugih živih bitjih ne opažamo kot naravne procese, pa lahko ključno vplivajo na konkurenčnost določene civilizacije.

Ali razmišljanje boli?

Vsekakor, kakšna misel zaboli, a razmišljanje nikoli. Razmišljanje je celovitost.

Boli pa nerazmišljanje. In to na kratek rok zelo, na dolgi rok pa je življenjsko nevarno.

Razmišljanje je v človekovi naravi in je človekova naravna lastnost.

Vsako dejanje, ki je proti naravi, se obrne proti človeku. Tako tudi nerazmišljanje.

Človek je človek samo kot Sapiens.

Vrata

... imajo dve strani, notranjo in zunanjo. Vsaka stran ima svojo vlogo in svoj namen, čeprav se zdi, da gre za enoten predmet. Posebno pomembna so vhodna, torej tista glavna, ki najbolj ločujejo in/ali najbolj združujejo.

Če so na stežaj odprta, bodo verjetno ljudje prišli, otroci sploh hitro, dobrodušni zaradi obojestranske odprtosti same. Nekoliko bolj zakrknjeni bodo morda skrivaj od daleč navznoter spustili samo svoj pogled. Nihče pa pri odprtih vratih ne ostane ravnodušen.

Če in kadar so zaklenjena, se ni bati, da bi kdo prišel notri, razen morda roparjev, česar si pač ne želimo. Več če je ključavnic, manj možnosti je, ne le, da nas oropajo, ampak predvsem, da ne bo nikogar notri, in da nam nihče ne bo nič prinesel. Ključavnica odbija, in kdor je mislil, da se bo s tem rešil, se moti. Namesto odprtosti sveta si bo nakopal grenkobo in dušno bolezen samega sebe. Nakopal si bo strah, ki daleč presega celo tistega, da te bodo oropali, če ne boš dal dobrih ključavnic. Ključavnica je nevarna, namreč na dolgi rok skupaj s svojo notranjo stranjo vrat ubija.

Seveda je bilo govora o hišnih vratih, a prav podobno bi lahko razmišljali o vsakih vratih, o vsaki odprtosti/zaprtosti posameznega človeka, stroke, cehov, države.

Bistvo vrat ni dvostranska zaprtost/odprtost, ampak dvostranska komunikacija.

Povrnitev dolgov in mrežno sojenje

Gotovo se (marsi)kdo sprašuje, kako sploh more nek kot-da poslovnež, ki je zavozil podjetje, ali počel s skupnim denarjem nečedne reči, in so ga na koncu ujeli in obsodili, vrniti tiste ogromne milijone, celo milijarde. Sodba je seveda tam nekje od 5 do 10 let. In čeprav tisti tam dela za zelo visoko plačo, se v zaporu nikakor ne da odslužiti velikanskih vsot.

Kako je torej sploh mogoče rešiti neke dolgove, poplačati upnike, ki so bili morda pošteni, povrniti delavcem in njihovim družinam neizplačane prihodke in težave, ki so jih imeli ob propadanju zavoženih podjetij ali ustanov? Kako naj sodišče sploh ukrepa porti t.i. tajkunom, da bo vsaj kaj efekta, saj, priznajmo si, če nekdo sedi v zaporu, ker mi ni plačal opravljene storitve, s tem prav nič ne pripomore , da bi si jaz kupil vsakdanji kruh, niti plačati otroku šolske zvezke.

Na koncu potem pride še do raznih oprostitev, saj se kaznjenci običajno lepo obnašajo, in, mislim, da je toako, se po nekem sorazmernem času njihovo dejanje celo izbriše iz seznama kaznovanih. Saj s tem ni nič narobe, ko odsluži pač odslužui, in je pred zakonom čist, načelno pa tudi v družbi na splošno.

Vseeno pa dolgovi in krivice ostanejo, niso bili izplačani, niso bile poravnane. Kako torej?

Ja, obstaja vsaj ena rešitev. Namreč dejstvo je, da človek posameznik v zahodni družbi enostavno ne more zapraviti ali poneveriti tako velikih vsot denarja, za katere je obsojen. je res "odgovorna seba", ampak povsod imamo množice varovalk, ki se imenujejo nadzorni sveti, odbori, davčne in drugačne finančne kontrole, letne preglede, finančne agencije, konec koncev tudi medije, ki so se že vmnogih - a žal prepogosto v obrobnih primerih - izkazali za dokaj detektivske. Mnogi od teh si ne upajo povedati, kako visoke sejnine imajo, precej jih niti ne ve, kaj naj bi tam drugega počelo, kot navzkrižno skrbelo za svoje lastno podjetje ali projekt, redkim je mar tudi za podjetje, ki ga nadzorujejo in za posle, ki jih skuša vodstvo morda pretihotapiti mimo njih. Javne kontrole seveda tudi delujejo le do tiste mere, do katere jim je naročeno. Bistvena spretnost pri teh nadzornih organih je, poskrbeti za tako močno razpršenost vprašljivih dejanj oziroma kar krivde tako, da smo na koncu lahko krivi kar skoraj vsi. Takrat pa seveda odnehamo, in požremo.

Vsekakor, velika krivda je vedno skupinska, le nekoga se kot-da-izbere, da jo nosi, in da zanjo odsedi pravno določeno dobo. Ko je te konec, se spet vse lahko začne znova. Če ne drugače pa z drugim političnim sistemom.

Verjetno bi v pravnih sistemih morali poiskati učinkovite poti mrežnih sojenj.

Vzamem, kar je na voljo

Večina ljudi, sploh neodraslih in nedoraslih, vzame, ker je na voljo. Če bodo imeli v trgovini 5 pralnih strojev, vzameš enega od njih. Če je na samotnem otoku pet žensk, bo vzel eno od njih, ali dve ali več, če dolgoročno zmore.

Če večina okrog tebe govori nemško, se pač potrudiš, in se greš govorjenje nemščine. Če so ljudje okrog tebe poslovno uspešni in imajo dobre trge, jim slediš, ker imaš njihove trge tako rekoč pred sabo. Če večina okrog tebe goljufa, ups, se greš tudi to - to pač imaš na voljo. Pri kartanju, in še kje.

Če imaš v šoli na razpolago francoščino, pač vzameš, ker imaš to. Če so okrog tebe budisti, se pač greš to vero, saj koneckoncev globoko znotraj niti ni hudih razlik. Če ima mladina na voljo samo ornk poživila, vzamejo ta, ne glede na ceno. Saj stariši plačajo, in potem javna zdravstvena blagajna. Če ima TV dva programa, gledaš ta dva. Če jih ima 168, gledaš vse, oziroma zmešaš vse.

Mnogi nimajo niti zdaleč teh možnosti. Vendar je odgovornost tistih, ki imamo možnost ta, da jih vrednotimo, da jih ozaveščamo, in da iščemo nove. Odgovornost tistih, ki imamo/imajo možnost, je tudi drugim odpirati možnosti, in jih nuditi.

Je vnaprejšnje opravičilo izogibanje odgovornosti?

Navadili smo se, da se sliši lepo. Učenec stopi pred učiteljico in se opraviči, da se ni mogel učiti, ker ga je bolela glava, in naj ga torej danes ne vpraša. Govornik na konferenci ali sestanku se opraviči, da ni uspel do konca urediti svoje predstavitve. Gospodinja prosi obiskovalce, naj ne gledajo okrog, ker ni uspela urediti stanovanja. ... To so nekako tipični, večini poznani primeri.

Imamo tudi bolj zapletene. Če ste kdaj slišali, da je to pa zdaj najboljša in dodelana različica nekega računalniškega programa, ne gre za prav nič drugega kot vnaprejšnje opravičevanje, če nekaj ne bo delovalo. Namreč, s tako samohvalo nek programer v bistvu ne pove nič drugega kot to, da je bila prejšnja različica slaba. In posledično, da bo ob eni od kasnejših spet povedal, da je bila trenutna pa sploh slaba, in je torej moral izdelati novo  - ki smo jo seveda tudi kupili, saj slabih izdelvko pa res ne moremo uporabljati.

Pa recimo tole. V zakonodaji je tako, da odstop in predaja poslov v bistvu pomeni, da se rešiš večine poslovnih napak iz preteklosti - oziroma jih prenese sosledna odgovorna oseba. Zakonodaja je torej urejena tako, na vsebuje vnaprejšnje opravičenje. Zato čeprav je po človeški logiki jasno, da je kriv tisti, ki nekaj naredi narobe, je po pravni logiki očitno kriv tisti, ki je odgovorna oseba, če je ta prevzela vse posle od prej. Tega opravičila v bistvu sploh ne opazimo, saj je vgrajen v sistem in to tako deluje. Odkrije pa se - in to lahko v strahotnih dimenzijah - po daljšem času, ko firma ali ustanova ali nenazadnje država propada, in ko naenkrat ob vsej vrsti zaporednih odgovornih, ni nihče nič kriv.

Odnosi in procesi

Zdi se, da smo v zmaterializiranem svetu povsem pozabili na odnose. Pa ne govorim zdaj o dobrih in slabih odnosih med ljudmi, ampak o vseh odnosih na splošno, od privlačnih sil med planeti in socni po širnem vesolju, elektroni in jedri v nekem atomu, živalmi in rastlinami v ekosistemu, fotoni in črno luknjo, ..., seveda tudi o nekaj-podobnega-telepatiji med ljudmi, ki se dobro razumejo, in smolo, ki jo morda-lahko-povzročamo nekomu, ki ga ne maramo.
Na odnose pravzaprav nismo pozabili kar tako, ampak prav zaradi zmaterializiranosti same. Če bi namreč pogledali svet drugače, na primer, kot preplet raznoraznih procesov, in vsaj začasno odmislili, da svet sestavljajo izključno stvari (atomi, delci, kamni, živali, planeti ...) , bi se nam verjetno odnosi razkrili. Najbrž kar sami od sebe.