Vsi smo nekako nalezljivi. Ne le patogenih organizmov, ki jih je v vsakem primeru nešteto že v in na vsakem od naših teles, ampak tudi duhovnih in duševnih zadev. Tako se praktično vsakdo, ki se druži z veselimi ljudmi, prav hitro naleze veselja. Če ti je všeč družba pijancev, ne bo dolgo, ko boš sam zašel v to ali drugo omamo. Ali nasilnežev, ali dolgočasnežev. Ob stalnih zabavah trdnemu študentu ne ostane drugega, da se pridruži - in seveda odmisli dolžnosti.
Celo v slabi državi je tako: če se o vsem misli slabo, se tega sčasoma nalezemo vsi. In končno, tudi, ko človek takole piše, drugi pa berejo in odgovarjajo, se drug od drugega nalezemo.
To so odnosi, pri katerih smo obrnjeni drug proti drugemu. Jaz sem vesel, in ker ti gledaš vame, postaneš vesel/a. Ali sem žalosten, in ker me razumeš, si z mano.
No, vseeno ni tako enostavno, tale nalezljivost, saj je za mnoge reči potrebno tudi nekaj talenta. Nekateri se ne zmorejo veseliti, drugi niso razvili darov sočutja. Morda ni bilo primerne vzgoje, ali okoliščin, ali pa gre za pomanjkanje izkušenj - to zadnje se vse pogosteje pojavlja, ker tako hudo skrbimo za "varnost" na vseh področjih.
Problem nalezljivosti - če je ta obrnjena navznoter je, da ne daje posebno spodbudnih rezultatov navzven. Ostane znotraj dveh ali parih oseb, v bistvu nekakšna kolektivna sebičnost. Kaj hitro se lahko prevesi tudi v nezdrave oblike elitizma ali osamo. Problem take nalezljivosti je tudi, da postane v zaprtem krogu dolgočasna. Vsak za drugega že ve, kako bo šlo v takem ali drugačnem primeru. Na koncu še s prijaznostjo ne uspevaš več - se izkaže za neiskrenost.
Zato bi se morali nekako truditi za nalezljivost v vzporednicah. Torej, da bi v primeru, ko nekoga vidimo, da ima nekaj dobrega, kar bi mi lahko posnemali, se tega ne lotilo proti njemu ali njej, ampak po svoji poti, s svojimi talenti, umom in čustvovanjem. Morda bo rahlo drugače, verjetno bo težje.
Gotovo pa bo na dolgi rok bolj osvobajujoče, saj se tista vsebina ne bo mogla zapreti sama vase, pa še mi bomo ostali to kar smo.