Večina ljudi meni, da so misli neka zasebna in skrita zadeva, ki se dogaja znotraj človeka in ki nima nikjer nobenega vpliva. Mehanicisti oziroma monisti gredo celo tako daleč, da trdijo in z biološkimi procesi utemeljujejo, da gre za fizikalne pojave v človekovi nevronski mreži.
A zdi se, da nam izkušnja kaže drugače, in tudi praksa življenja.
Misli so res - če tokrat vseeno vzamemo mehanicistično primerjavo - v bistvu nekakšen notranji proces. Vendar ni znanega primera, da bi delovale samostojno. Na eni strani majo namreč vhodni del, na drugi izhodnega.
Tako se zdi, da se misli ne porajajo same od sebe, ampak na osnovi že obstoječih dražljajev, ki pridejo na vhodni del. Ti dražljaji so lahko fizični, torej enostavni mehanicistični iz okolja, na primer sprememba temperature, pogled na sončni zahod, nežna glasba ..., lahko so živi, kot so vsi biološki odnosi drugih živih bitij do nas, predvsem seveda soljudi, lahko pa so tudi t.i. duhovni, pri katerih zaenkrat jasno razločujejo človeške signale, ki se ne izražajo neposredno v biološki obliki. Taki so na primer tiha podpora ali zakrknjeno sovraštvo, hrepenenje bližnjega ali hudo trpljenje, nemoč ali globoko notranje veselje, izjemna intuicija ... - te reči nekako čutimo, da obstajajo pri soljudeh, ne moremo pa jih definirati. In prav te nedoločene reči običajno izjemno vplivajo na nas, torej zelo močno vzburkajo naše misli.
Na drugi strani imamo izhodni del. Večinoma mislimo, da misli ostanejo skrite, da jih torej izražajo samo tisti, ki govorijo, ki pišejo, ustvarjajo glasbo ali likovne umetnine in podobno. Na prvi pogled se zdi tako, in v javnosti se ustvarja vtis, ki to skuša potrjevati. Vendar prav to zelo verjetno ne velja za družbo, ampak zgolj morda za osamljenega človeka na samotnam otoku. V družbi pa, kljub temu, da se mnogi - in v času individualizma premnogi - skrivamo na svoje samotne otoke, ostajajo medčloveški odnosi nevidna izmenjevalnica in spodbujevalnica misli, nekakšna skrita komunikacija s kretnjami ali brezkretnjami, z govorjenjem ali molkom, z razkrivanjem ali skrivanjem, z izrazito obrazno mimiko ali mrkim licem, z medlostjo alo odločnostjo, za ktivnostjo ali pasivnostjo ... z vsem se izražamo, in z vsem spodbujamo misli v sočloveku, njegov vhodni miselni del.
V jedru človekovih misli se potem dogaja: signali soljudi se predelujejo, vzbujajo nove povezave, nove misli, morda celo izvirne, tudi izume ali vrhunske umetnine, seveda pa tudi depresijo, težave in notranje stiske. In to jedro ponovno navzven kaže te nove povezave med nekimi vhodnimi mislimi, in spet soljudem zbuja nove misli in tako naprej, v bistvu krožno v neskočnih spiralah.